Malo srečen, malo tečen

Sem lep, ravno prav visok (o kilah ne bom, jih je premalo) gospod v najboljših letih. Mlad? K**ca, uradno, na upravni enoti, so mi danes sporočili, da sem star.

Gospa v eni tistih pisarn, polnih map in fasciklov, me je premerila od glave do pet in potem retorično (a sem že povedal, da sem videti res mlad?) vprašala: “Saj vi ste mlada družina, ne? Veste, ene upravne takse boste oproščeni.“

Jaaa, sem zapredel in jel z navdušenjem razlagati o mladičku, model 2005, in svoji brhki mladi ženi. Potem sem se pa uslužbenki - najbrž zavoljo svojega zrelega nastopa in bogatega vokabularja - zazdel sumljiv. Šla je brskat po neki uradni definiciji mlade družine in ta gre takole (povzemam prosto po spominu, a vsebinsko korektno):

Mlada družina
= mož + žena (ne vem, kva je z izvenzakonci), oba mlajša od 30 let ALI
= mladiček + mož + žena, zadnja dva mlajša od 35 let

Drugi pogoj gladko izpolnjujemo, ampak obstaja še en hakeljc (spet prosto po spominu):

… v letu, v katerem dopolniš 35 let, se že od 1.1. šteješ za 35+ letnika.

In tako sem danes, pri ubogih 34 letih, 5 mesecih in 17 dneh, po uradnih normativih star >35 let in uradno nič več mlad.
Drek, če bi bila pravila poštena, bi s taksami prišparal skoraj za eno pivo.

• Obrok: taščina zelenjavna žup’ca v pavzi med službo
• Mukijev izraz: “Oči, danes mi je pa uspelo.” (potem ko se je končno polulal tudi na veceju v vrtcu) in “Štala! Groza! Čombe ni dobil za jest!” (potem ko je izvedel, da je bil maček do prihoda male Štrumfete dopoldne lačen)
• Stvar, ki je ne razumem: koliko rok ima Alex Westlund (glej naslednji vpis)?
• Kaj mi gre na živce? sodelavke, ki nabijajo opere na računalniških zvočnikih

 

Po včerajšnjem krvavo prigaranem in zasluženem zmagoslavju, ki sem ga preživel kot navijač in neplačani strokovni komentator avstrijskega radia (simpatični striček se je pri 3:0 v svoji kabini nad mojim zicem drl “Letzte Chance für die Klagenfurter”, pa sem ga prijazno popravil, da je “alles schon vorbei” in dobil nazaj nasmeh in pritrdilno kimanje ter report publiki čez hribe, da Kranjci že upravičeno slavijo), precej živčen čakam jutrišnji pohod čez mejo. Tole spodaj je s precej logistične spretnosti priborjena karta za jutrišnjo tekmo. Ufff, 3:0 in polfinale je takole med nami “too good to be true”, ampak ker se mi zdi, da bo vsako tekmo težje zmagati, stiskam pesti kar za jutri. Če ne drugega, se sme pa v Avstriji vsaj popiti pirček na tribuni (in zraven dobiš kak vuršt), ker Keber podobno kot anti-kadilci čez mejo še ni prodrl.

 

Včasih se zna 45 minut hudičevo vleči. Leta 2001, natančneje 14.11., se mi je zdelo, da me bo v tričetrt ure frderbalo najmanj 5 infarktov.

“Če sem preživel tisto, še posebej zadnjih 25 minut po 1:1, bom pa gotovo preživel tudi eno predstavo s tamalim, ne?” sem se potihem tolažil pred prvim uradnim obiskom Lutkovnega. Ne me razumet’ narobe. Naši Muki je (in to povem z vsem starševskim ponosom in pretiravanjem) lepo vzgojen. Ampak, ‘bemti, dveinpolletnega mladička pa res ne moreš privezati s ketno, ne? Malo me je bilo strah, da bo mali tako kot na generalki - na dedku Mrazu pri meni v firmi - začel zelo glasno komunicirati z lutkami (”oj, Žabica, kva delaš?”) ali po možnosti šariti še po scenskih rekvizitih in lomastiti po zaodrju.

Pa ni bilo nič hudega. Z Lubico smo jo mahnili na Sapramiško. Mali je sicer do vrat glasno zahteval pojasnilo, zakaj se ne bomo peljali še na Grad (par dni prej smo se peljali gor z “Vikino” vzpenjačo, s presenetljivo spodobnim in nemotečim turističnim pripomočkom za lenuhe) in v avli me je malce stisnilo, ker sem videl, da je mali najmanjši gledalec (predstave so uradno za kategorijo 3+). Ampak držali smo se junaško. Muc je spremljal na momente precej monotono dogajanje (na matrico posneti glasovi vsekakor niso pripomogli h kakovosti predstave) in le ob Žabici mu je spet zaigralo srce (to je moj mulc, mali žabar, ah, sama sreča me je!). “Žabica, še ti ploskaj!” je zahteval med popevčico, ob kateri se je v dvoranici ploskalo, a se nad intervencijo ni nihče pritoževal.

Vsekakor se nista pritoževala soseda v sedmi vrsti. Na moji levi je en oče samohranilec prenašal svojega fanta v naročju, ker se mali ni pustil umiriti, na Lubičini desni pa je ena punčka sesala joško pri mami. Lubica je rekla, da je bila tamala stara ene tri leta, jaz pa nisem preverjal, ker me buljenje v matere prevelikih-a-še-vedno-sesajočih-otrok nekako ne privlači.

Skratka, 45 minut v LGL se je končalo mirno in z zanesljivo zmago, zato smo v sodnikovem podaljšku kupili še kartico in jo nafilali s cekinčki za prihodnje predstave.

• Obrok: v zadnjih 4 urah: happy meal, banana, kinder bueno, sendvič
• Mukijev izraz: “Oči, jest imam eno idejo.”
• Stvar, ki je ne razumem: kdo še gleda Emo?
• Kaj mi gre na živce? hm, blogerji, ki lenarijo po tri tedne?

 

Tole moram povedati, preden bom vsega kriv: jaz nisem tisti, ki je Mukija naučil uporabljati besedo “fak”.

Kljub manjšim, že opisanim ekscesom (dilema Olimpija-Jesenice, na primer) pazim, kako govorim pred malim. Ampak krivi so drugi. (Yess.) Priznam, z Jesenice so pra**** sem ga posral, ker zdaj malega familija razkazuje kot plešočega medota. Hočeš spraviti v smeh Lubičine sodelavce? No problem, čivkaj, mali! Vrh smo dosegli včeraj, ko se je zdelo Sovici zabavno iztisniti tiste nesrečne “prasice” (ja, kesam se, piham v pojočo travico) iz malega na rojstnem dnevu njene svakinje, na katerem je bil povprečna starost omizja brez naše mlade družinice tam okrog 60 let! Drek.

Priznam, tudi drek mi uide prevečkrat (tudi) iz ust in tudi to mucek že uspešno ponavlja. Za vikend je drek letel vsepovsod. Zjutraj sem ga našel (Mukija, ne drek) “skritega” pod odejo v postelji in že se je začelo. Pa drek, ko je padel kos kruha pri zajtrku, pa drek, ker zunaj dežuje, pa drek, ker se je popacal s sadjem …

No, ampak “fak/fuck” je pa druga zgodba in ta prihaja z Lubičinega zelnika (enako kot “U pičku mater”, povzet po srčni Božici s Paga) . Se trudim, prosim, žicam, pa ne pomaga: kletvice so pogosto v Mukijevem slišnem polju in zdaj je prišla prva letina. Fak namreč od vikenda smiselno uporabljamo v vsakdanjem pogovoru. Fak je v bistvu en tak malo večji drek, če prav kapiram malega.

Drek. Fak.

• Obrok: dobrote iz menze
• Mukijev izraz: “Mami, ti preberi pravljico, ti obvladaš.”
• Stvar, ki je ne razumem: koliko časa se lahko vleče viroza?
• Kaj mi gre na živce? dvokapnice

 

Prav hecno je, kako človek včasih mimogrede ugotovi, od kod izvira kaka beseda ali fraza. V domači kopalnici sem recimo včeraj prvič v živo, hm, videl občutil zavohal, kaj je športni duh.

Takole: mladiček je star dve leti in pol in razen tega, da je za Olimpijo (in Arsenal, ampak tega drugega pa res še ne ve) , se mu ne sanja prav veliko o športu. Okej, na teveju loči hokej in fuzbal (smučanja in basketa mu ne kažemo, da se mu ne bo šport zaradi porazov priskutil), ampak čez žogo se za zdaj bolj spotika, z odžagano hokejsko palico pa tolče po ploščicah in ne po paku. Ja, in če se le da, se vozi po dnevni z motorjem na baterije in ne s skoraj-kolesom.

Raje se igra z lego kockami in s tovornjaki in tudi meni se do včeraj ni zdelo, da ga vzgajam v športnem duhu. Potem sem pa po celi večnosti nahecal Lubico, da mi je dala prat hokejske cunje. Rolerje in rokavice sem previdno odnesel v sušilnico, drese sem zbasal v vašmašino pri tašči, hlače in podhlače (temu težko rečem kur*obran, ker brani tudi rit in boke, a ne?) pa je tja iz usmiljenja stlačila moja boljša polovica. Mašina je hudiča oprala, nato pa sem ga dal sušit na “lojtro” v najini kopalnici. Kljub temu, da so bile (pod)hlače ravnokar oprane, niso zadišale po kakem pervolu ali silanu. Ne, športni duh, kot smo ugotovili pozneje, ko se je Muki kopal v banji, smrdi. Vsaj tisti duh v moji hokejski opremi ima močan, izrazit vonj po gnilobi, švicu in postanosti.

Moj mali bi rekel: “Smrdi k’ kuga.”

• Obrok: lakota
• Mukijev izraz: “Rajš’ ne bi šel v vrtec.” (ahhh, ne mara scat na vrtičkarskem veceju)
• Stvar, ki je ne razumem: kako pregnati smrad iz hokejske opreme? (luftanje, pranje in sušenje ne nucajo)
• Kaj mi gre na živce? ponedeljkova dežurstva

 

In kakšni so bili vaši prazniki? Hm, po skoraj dveh tednih bolj ali manj intenzivnega lenarjenja moram na pomoč poklicati svoj žepni fotoaparat, se popraskati po glavi in se spomniti kakega utrinka.

Torej (ne nujno politično in moralno korektno, urejeno po pomenu ali kronološko): Olimpija je nabila Jesenice, maček s predolgimi kremplji je nabil mene, naš mali pa bi nabil bratca, če bi ga po naključju dobil (komentar na obisk 6-mesečnega mladička s Švedske: “Muki bo Dabidu glavo odžagal pa reku bejž!”). TV program, kolikor ga je že bilo v teh dneh (HTV je med drugim v paketu uspešnic predvajal Casino Royale, Pop pa Vonj po ženski - morda bi morali Hrvati razglasiti televizijsko cono in se razširiti k nam po luftu, ne pa po vodi?) je bil katastrofalen, Lubica je še drugič zaspala pri uvodnih prizorih Little Miss Sunshine na devedeju (in jaz sem še drugič sam zelo užival prve pol ure - potem ko deda umre, se stvari zame obrnejo malce preveč v predvidljive vode), zato pa je ostala budna do konca praznično lahkotnega Hrestača (ugotovitve: “hudič je imel velika jajca”, “najlepša balerina je bila tista s krono, na kateri so utripale lučke” - in jaz jih bom slišal, ker spet jemljem stvari iz konteksta in jih prikazujem v popačeni luči).

Še kratek komentar k pripeti fotki (ta je informativne narave in nima umetniške vrednosti, vem): Stric Tomaž je najboljši Božiček (1), mehurčki so kul (sprehodi v kul vremenu pa ne, 2), Lego rules (3), snemanje novega pacientskega koledarja je uspelo (ne, to NISEM jaz, 4), na srečo je ostalo pri besednih grožnjah (David je kjut, 5), silvestrovalo se je do pol enih (“nisem zaspan, samo zeham” press, 6).

 

Življenje decembra je noro. Če nima zabave eden, jo ima drugi (druga). Lubica ga je biksala v torek (oba pozabila, kje), četrtek (sindikalec), sobota (babnice), nedelja (žur doma), včeraj, ko se je ljubko postarala na okroglih 33, pa je letom primerno omagala. Saj ne, da bi se pritoževal, saj tudi mene tačke ne nosijo najbolj živahno naokrog, čeprav se moja sezona šele začne. Danes sindikalec, prihodnji teden pa pacienti in prosto po programu do bridkega konca …

Pri vsem tem ponočevanju bi človek res rabil kako noč spanja. V ponedeljek sem zato po zadnji hokejski rekreaciji v tem letu ob pol dveh prav potihem pribremzal domov. Prej sem spil 5 kokakol in šele pri šanku za lahko noč rekreativno spil en viski in mislil sem si, da se bom vsaj malo naspal … No, potem so se pa šoki kar vrstili. Najprej me je v zakonski postelji žena kljub izrecni prepovedi pričakala z dvema dedcema. Eden je sicer kastriran in kosmat po vsem telesu (in ima štiri tace), drugi pa meri slab meter in je trinajst let in pol premlad, da bi naredil otroka, tudi če bi spal pri kaki Spearsovi. Mačka sem še nekako prestavil, mali pa je šel v svojo tamalo posteljo bolj ogorčen. Ležanje v taveliki si je prislužil s tuljenjem, ampak ker imam trdo očetovsko srce, sem mladička okrog dveh le izselil.

A upanje, da bom potem mirno zaspal, se je izjalovilo. Nespečna Lubica me je zasipala z modrimi vprašanji, katerih krona je bilo tole - iz ljubega miru, lepo prosim, jaz sem kot ne-seks-objekt že ves zbutan od hokeja ležal v nizkem štartu za smrčanje. “Ti, a misliš, da obstajajo porniči z vsebino, taki, da ne bi bilo samo seksa?” - “A misliš taki, da bi recimo glavnemu junaku spotoma umrla mama, ali kaj?” sem tečno zagodrnjal in dodal, da ne bom odgovarjal na vprašanja do jutra. Zjutraj sem pomislil, da je Lubica morda mislila na pornič brez srečnega konca, ampak debata je dotlej že zamrla. Pih.

Takole, dovolj do praznikov. Svojemu edinemu bralcu sporočam, da bo dobil voščilnico v nabiralnik, tistim trem bralkam, ki jih še ne poznam, pa želim vse najlepše. Sitnobam, ki bi rade pustile kako zlobno sporočilo, pa z Greyjevo pomočjo pošiljam tole: “Dedka Mraza ni, za vas mi dol visi. Srečno 2008.”

• Obrok: tečem na ribice in deci (?) vina
• Mukijev izraz: “Božiček je kozliček.” (with a little help from his loving dad)
• Stvar, ki je ne razumem: kolikokrat lahko zavrtiš Thank God It’s Christmas in Last Christmas v enem dnevu radijskega programa? Tisočkrat? (še vedno pa me razveseli Driving Home For Christmas, resno).
• Kaj mi gre na živce? Glavobol (Danes zvečer imamo sindikalca. Tole je pogled v temačno jutrišnje jutro.)

 

Prvi letošnji veselodecembrski večer daril je za nami. Mucka sva, kot se (ne) spodobi, indoktrinirala z vsemi klišejskimi fintami. “Napisal” je pismo Miklavžu, ta pa ga je z mojo nesebično pomočjo “odnesel” z okenske police in nato z Lubičino nesebično pomočjo prinesel žakeljček za spanje, sadje, čokolado in zmagovalca večera, Legov buldožer.

Ampak, porkaduš, tega, ali Miklavž sploh rabi pisma li prinese svoje sadje in druge ljubke drobnarije kar avtomatsko, sploh ne vem. Očitno nisem bil vzgojen v primernem duhu … kar nas pripelje do večnega družinskega kamna spotike.

Lubica je prepričana, da ji enkrat nisem dal nič za Miklavža. Problem je v tem, da je morda to celo res, a gre za mučni dogodek izpred slabega desetletja in posledico tega, da je pri nas nastopal zgolj dedek Mraz in še nisem bil ustrezno izšolan. Kakorkoli že, vsako leto slišim isto zgodbo: “Predlani sem jokala, ker nisem nič dobila.”

Ah, drek, potem ko pojasnim, da sem “predlani” jokal kvečjemu jaz, medtem ko sem kupoval (namesto da bi probal z macolo) kamenčke (za darilni paket Miklavž/rojstni dan/Božiček/dedek Mraz) na Mestnem trgu, se “predlani” ponavadi spremeni v “lani”. Jebemumiša, lani tak čas smo se greli na tajski plaži, ne pa čakali na darila, hudiča!

Kakorkoli že, lekcija deluje in zdaj vsako leto pridno romam na pohod že v začetku meseca. Za arhiv: “nič mi nisi prinesel 2007.” sestavljajo štumfki, pomaranča, čokolada in karti za Hrestača.

• Obrok: en ubogi sendvič
• Mukijev izraz: “Baby Center.” (for very obvious reasons)
• Stvar, ki je ne razumem: vse mi je jasno, saj je petek ;)
• Kdo mi gre na živce? Evroliga: tako obupnega nasprotnika pa še ne

 

Očetovstvo je polno drobnih presenečenj. Razlogov za ponos imaš cel kup, priložnosti za drobne hudobije, ki bi jih pedanten kritik zaman iskal v debelem kupu knjig z nasveti v slogu “kako vzgojiti genija”, pa tudi. Teh bukel ne berem, kar pa je tako najbrž že jasno.

En moj nekdanji prijatelj (še danes mi je žal, da v njegovem lokalu nismo vrgli fliperja po štengah v klet) je govoril, da bo otroka vse naučil kontra. “Kazal mu bom mačka, pa bom govoril, da je to pes,” se je šopiril. Takim ljudem bi bilo treba prepovedati imeti otroke, ne?

No, recimo, da si jaz dovolim le drobna odstopanja od polikanega, skoraj bogaboječega vzgojnega vedenja. Mulcu sem, kot sem se že hvalil, začel vcepljati v bučo prve informacije o tem, kateri so “naši” in kateri “vaši” (glej fusnoto v tem vpisu), sicer pa sem skoraj prepričan, da malega ne učim kozlarij. Ampak pri dveh letih in pol je že namazan z vsemi žavbami, zato strelja tudi bisere, kot so ti spodaj. Ob njih se seveda zabavam in mi ne pade na pamet, da bi malega kaj sekiral.

- “Babi, ne govori neumnosti.” (Potem ko ga je Sovica skušala prepričati, da se na nebu za letalom vidi bela črta, ura pa je bila šest zvečer in zunaj trda tema.)
- “Glej, kako sem ti razmetal igrače. Ne, ne bom jih pospravil, niso moje.” (Pubertetniškemu bratrancu na včerajšnjem svakovem rojstnem dnevu.)
- “Mami je coprnica.” (Tega niti Lubica še ne ve, ampak zadnjič sem ga posnel pri teh ljubečih besedah. Bom pripopal, če bom imel kaj časa za obdelavo tona.)

Ampak pravi biser je mladičkovo žabarsko zavijanje. Ko sva se z Lubico spoznala, se je pritoževala, da sem “en zafnan Lublančan”. Ampak vsaj deset let pridno kvaka tudi sama, zato sva zdaj v dilemi: kdo je naučil malega govoriti po ljubljansko? Zadnji teden se rafali kar vrstijo: “Oči, kva je to?” - “Mami, kva delaš?” - “Božiček, kva boš pr’nesu?” (To zadnje je vprašal figurico, ki žalostno binglja v likalnici, resno.)

Suma sta oprani obe babici - ena govori pristno kamniščino, druga pa kot Štajerka s 40-letnim stažem v Ljubljani nekaj nedoločljivo zmešanega, torej ostaneva starša.

Kva pa vem, kdo je kriv. Ampak sliši se fino.

• Obrok: ena uboga mandarina
• Mukijev izraz: “Kva bo prnesu Božiček?”
• Stvar, ki je ne razumem: zakaj dobi otrok v eni uri 40 stopinj vročine?
• Kaj mi gre na živce? digitalni termometer

 

Pozoren bralec je najbrž že lahko razbral, da se tule namenoma zapletam v otročje (infantilne?) teme in se v velikem loku izogibam življenjsko pomembnim dramam. O politiki ne nameravam razglabljati, s športom pa sem poskusil, a je bil takoj cirkus. Tokrat bom naredil izjemo in se lotil čikov, ker mi kadilci spet dvigujejo pritisk.

Takole, za začetek malo zgodovine: cigaretni dim sem intenzivno žrl 25 let. Potem je moj direktni prednik, primarni generator dima v gospodinjstvu, podlegel zaradi infarkta, kar me ni ravno osrečilo. Nato sem malo manj dima žrl še nadaljnih kolikor-koli-let-že-imam minus 25. Sam nisem nikoli prižgal cigarete. Nikoli, tudi probal nisem, prisežem, pa me tudi ne mika.

V dimu sem bil vsepovsod: doma, v avtu, vseh pajzljih (ja, alkohol sem že probal, hvala za vprašanje, nisem Sveti Peter), v katere sem hodil, in na primer v hali Tivoli, v kateri se včasih po prvi tretjini hokeja sploh ni več videlo na drugi konec. Lokalov, v katerih so v zadnjih letih posmehljivo postavljali kartončke “miza za nekadilce” v kak zanikrn kot, sploh ne bom omenjal.

Skratka, tretjina stoletja žrtja dima, ki ga nisem generiral, se mi zdi zadosti dolga doba, da sem lahko zdaj kako leto antikadilski fašist. Kadilci, odj***te mi s poti. Poln k***c imam vašega tarnanja. Sodelavka mi pride vsak dan obupano tožit, da “res mora dol, ker ji ta zakon ne dovoli kaditi na hodniku”. Pa kaj potem. Oblecite puhovke, pojdite kadit pred vrata, v klet ali na balkon. Zakaj pričakujete, da vas bom razumel, če se je vam fučkalo zame toliko časa? A je mene kdo kdaj vprašal “poslušaj, fantek, te moti, če ti prižgem čik tule v glavo, medtem ko gledaš tekmo”? Je kdo rekel “oprosti, vem da ti bo jakna smrdela do nezavesti”?

Da se ne bomo razumeli narobe: ne mislim moralizirati o zdravju. Ne bom umrl od vaših čikov in v familiji mi nihče več ne bo umrl zaradi dima, ker ne kadimo.

Ne čutim pa nobene odgovornosti, da bi moral vohati vas in vaš smrad. In ne, ne mislim se vam umikati, tudi jaz grem rad v lokale in ne mislim piti kofeta v kaki slaščičarni, zato da boste vi lahko okupirali vse ljubke barčke na dobrih lokacijah.
Lokali propadajo? Lepo prosim. Tough shit, bad luck, kaj naj rečem. Nič nisem opazil, da bi kdo zahteval, da moramo vsi začeti kupovati čaje, župe in čigumije, ko so npr. začeli šutirati na cesto zaposlene v Drogi Kolinski (bemti, kaka kombinacija: samo še HK Olimpija Jesenice nam manjka, ko bo kak tajkun združil imperij). Zaradi zapiranja lokalov, domnevno zaradi čikov, bomo pa vsi skočili na noge. Lokali, humanitarne ustanove kulturnega pomena, zibelka svobodnega duha, redni in pošteni davkoplačevalci pa res ne smejo propadati, ne?

Ma fakof, dajte mi mir, da lahko uživam vsaj kak mesec, saj boste tako spet kaj zakuhali in privlekli čike nazaj. Medtem pa si najdite drugo delo, če živite od pijančkov in kofetarjev s cigareto v rokah, ali pa poglejte okrog za kako drugo lokacijo ali drogo, če že rabite zasvojenost. Heroin, anyone?

Lep pozdrav, vaš nestrpni nekadilec.
(Preden se začnete zgražati: če mislite, da je moje življenje eno samo sovraštvo do kadilcev in čikov, bi me morali slišati v kakšnem izbruhu proti pogrkovalcem na radiu, paranoidnim politikom in podobnim spakam.)

• Obrok: kokakola, legalna droga, zanalašč
• Mukijev izraz: “Medo Jaka gre k Božičku.”
• Stvar, ki je ne razumem: komu se je zdel McClaren pametna izbira?
• Kdo mi gre na živce? em, kadilci mi danes ne dišijo posebej