Malo srečen, malo tečen

Zdaj vem, zakaj se mi ni dalo pisati celo leto in zakaj je tako preprosto presedlati na razne Twitterje, Facebooke in podobno. Zato, ker se človek - še posebej, če je v življenju plačan za pisanje in tega potem ne more jemati ravno kot nekakšno rekreacijo in sprostitev od običajnega dela -, ki se mu ne dogaja nič posebnega, težko blazno vživi in izlije svoje srce na tipkovnico (tukaj si predstavljaj poslušaj tisti zvok, ko potegneš vodo v sekretu). Skratka, doma je vse po starem, avta še ni, o Bernieju Madoffu, Jade Goody ali Josefu Fritzlu pa ne mislim razpravljati.

Word count: 100.

 

Zemljevid na strani Slovenskih železnic sicer takole na prvo oko spominja na kako podzemno, a res samo spominja, saj je za 20km oddaljene cilje neuporaben, z avtobusom pa se oče nepreskrbljenega otroka nekako tudi ne more voziti. Ostane torej samo še drajsanje z avtom po cestnih “vpadnicah” - če se lahko štiripasovnicam, zaradi nesreč, del na cesti in obveznega deleža nekvalificiranih šoferjev praviloma zoženih vsaj za en pas, sploh tako reče.

S hišnim avtom smo vsi trije zelo zadovoljni, hvala lepa, ampak starim garam (golf II, letnik 1990) bo pa vsak moment odklenkalo. Upam samo, da me v tistem hipu ne bo za volanom, ker znajo biti posledice precej boleče. Čuk je sicer ob omembi nakupa vozila namesto te cestne legende brez ABS, airbagov, klime in druge novodobne šare (pa tudi - med drugim - pasu za potnike zadaj) takoj našpičil ušesa in racionalno zažgolel, da se je “včasih prav fino peljati z golfom, da tako lepo teče in da ne žre veliko” (s tako afiniteto opeva le še lokalne vinske brozge za evro ali dva, kadar mu želi Lubica postreči s čem užitnim), ampak dejstvo je, da nama z Lubico logistično ne znese vsak dan skupaj v službo, še manj pa domov.

Lov na mali drugi avto pa se je zapletel. Po ne prav dolgem iskanju se je izbor namreč zožil na enega samega proizvajalca in model. Ampak, glej ga zlomka, avto je pol manjši od našega “tavelikega” in temu primerno je Lubica na prvi testni vožnji rabljenega modela v imenitni formi našla naslednje pomanjkljivosti: “zici niso usnjeni”, “avto ne piska, ko se rikverc bližaš steni”, “prestavna ročica je nekam majhna”. Interier je “sicer še kar okej”. No, danes sem se zapeljal v službo še sam in sem precej bolj ženstven v oceni: meni se zdi avto “majhen, ampak noter kar seksi”. Ogledal, predalčkov za torbice in čevlje in podobnih kozlarij, o kakršnih ponavadi nakladajo v revijah, ko se opisuje emocionalno izbiranje avta, nisva analizirala.

Sklep? Ga še ni. S precejšnjo gotovostjo lahko le rečem, da naš novi/rabljeni avto ne bo Kia, tule je namreč nežnejša polovica postavila zelo jasen embargo: “A ti bi se res vozil okrog s Kio?”

 

Okej, recimo, da se odločim in spet postanem blogovalec. Kako naj zgrabim bika za roge?

Kdo? S tem ne bi smelo biti problemov - če se že spravim kaj napisat, si najbrž ne bom iskal strojepiske. Kaj? Nimam pojma, najbrž malo Mukija in Lubice, pa kak pripetljaj iz fantovske druščine in morda še drobtinica ali dve o dogodivščinah po svetu. Kdaj? Ko bo čas, vsaj enkrat na teden, da ne zarjavim. Kje? Tukaj? Spodobilo bi se sicer dodati v nabor kako svežo temo, tako da misel o poti na svoje še vedno tli (pa tudi plac čaka), ampak za zdaj (še) ne grem nikamor. Zakaj? Zato da si malo preluftam možgane.

Bis bald.

 

Pih, a si človek ne sme vzeti malo dopusta? Eagles so si vzeli 14 let časa za lenarjenje, menda si lahko tudi jaz leto (ali dve) …

 

Sem lep, ravno prav visok (o kilah ne bom, jih je premalo) gospod v najboljših letih. Mlad? K**ca, uradno, na upravni enoti, so mi danes sporočili, da sem star.

Gospa v eni tistih pisarn, polnih map in fasciklov, me je premerila od glave do pet in potem retorično (a sem že povedal, da sem videti res mlad?) vprašala: “Saj vi ste mlada družina, ne? Veste, ene upravne takse boste oproščeni.”

Jaaa, sem zapredel in jel z navdušenjem razlagati o mladičku, model 2005, in svoji brhki mladi ženi. Potem sem se pa uslužbenki - najbrž zavoljo svojega zrelega nastopa in bogatega vokabularja - zazdel sumljiv. Šla je brskat po neki uradni definiciji mlade družine in ta gre takole (povzemam prosto po spominu, a vsebinsko korektno):

Mlada družina
= mož + žena (ne vem, kva je z izvenzakonci), oba mlajša od 30 let ALI
= mladiček + mož + žena, zadnja dva mlajša od 35 let

Drugi pogoj gladko izpolnjujemo, ampak obstaja še en hakeljc (spet prosto po spominu):

… v letu, v katerem dopolniš 35 let, se že od 1.1. šteješ za 35+ letnika.

In tako sem danes, pri ubogih 34 letih, 5 mesecih in 17 dneh, po uradnih normativih star >35 let in uradno nič več mlad.
Drek, če bi bila pravila poštena, bi s taksami prišparal skoraj za eno pivo.

• Obrok: taščina zelenjavna žup’ca v pavzi med službo
• Mukijev izraz: “Oči, danes mi je pa uspelo.” (potem ko se je končno polulal tudi na veceju v vrtcu) in “Štala! Groza! Čombe ni dobil za jest!” (potem ko je izvedel, da je bil maček do prihoda male Štrumfete dopoldne lačen)
• Stvar, ki je ne razumem: koliko rok ima Alex Westlund (glej naslednji vpis)?
• Kaj mi gre na živce? sodelavke, ki nabijajo opere na računalniških zvočnikih

 

Po včerajšnjem krvavo prigaranem in zasluženem zmagoslavju, ki sem ga preživel kot navijač in neplačani strokovni komentator avstrijskega radia (simpatični striček se je pri 3:0 v svoji kabini nad mojim zicem drl “Letzte Chance für die Klagenfurter”, pa sem ga prijazno popravil, da je “alles schon vorbei” in dobil nazaj nasmeh in pritrdilno kimanje ter report publiki čez hribe, da Kranjci že upravičeno slavijo), precej živčen čakam jutrišnji pohod čez mejo. Tole spodaj je s precej logistične spretnosti priborjena karta za jutrišnjo tekmo. Ufff, 3:0 in polfinale je takole med nami “too good to be true”, ampak ker se mi zdi, da bo vsako tekmo težje zmagati, stiskam pesti kar za jutri. Če ne drugega, se sme pa v Avstriji vsaj popiti pirček na tribuni (in zraven dobiš kak vuršt), ker Keber podobno kot anti-kadilci čez mejo še ni prodrl.

 

Včasih se zna 45 minut hudičevo vleči. Leta 2001, natančneje 14.11., se mi je zdelo, da me bo v tričetrt ure frderbalo najmanj 5 infarktov.

“Če sem preživel tisto, še posebej zadnjih 25 minut po 1:1, bom pa gotovo preživel tudi eno predstavo s tamalim, ne?” sem se potihem tolažil pred prvim uradnim obiskom Lutkovnega. Ne me razumet’ narobe. Naši Muki je (in to povem z vsem starševskim ponosom in pretiravanjem) lepo vzgojen. Ampak, ‘bemti, dveinpolletnega mladička pa res ne moreš privezati s ketno, ne? Malo me je bilo strah, da bo mali tako kot na generalki - na dedku Mrazu pri meni v firmi - začel zelo glasno komunicirati z lutkami (”oj, Žabica, kva delaš?”) ali po možnosti šariti še po scenskih rekvizitih in lomastiti po zaodrju.

Pa ni bilo nič hudega. Z Lubico smo jo mahnili na Sapramiško. Mali je sicer do vrat glasno zahteval pojasnilo, zakaj se ne bomo peljali še na Grad (par dni prej smo se peljali gor z “Vikino” vzpenjačo, s presenetljivo spodobnim in nemotečim turističnim pripomočkom za lenuhe) in v avli me je malce stisnilo, ker sem videl, da je mali najmanjši gledalec (predstave so uradno za kategorijo 3+). Ampak držali smo se junaško. Muc je spremljal na momente precej monotono dogajanje (na matrico posneti glasovi vsekakor niso pripomogli h kakovosti predstave) in le ob Žabici mu je spet zaigralo srce (to je moj mulc, mali žabar, ah, sama sreča me je!). “Žabica, še ti ploskaj!” je zahteval med popevčico, ob kateri se je v dvoranici ploskalo, a se nad intervencijo ni nihče pritoževal.

Vsekakor se nista pritoževala soseda v sedmi vrsti. Na moji levi je en oče samohranilec prenašal svojega fanta v naročju, ker se mali ni pustil umiriti, na Lubičini desni pa je ena punčka sesala joško pri mami. Lubica je rekla, da je bila tamala stara ene tri leta, jaz pa nisem preverjal, ker me buljenje v matere prevelikih-a-še-vedno-sesajočih-otrok nekako ne privlači.

Skratka, 45 minut v LGL se je končalo mirno in z zanesljivo zmago, zato smo v sodnikovem podaljšku kupili še kartico in jo nafilali s cekinčki za prihodnje predstave.

• Obrok: v zadnjih 4 urah: happy meal, banana, kinder bueno, sendvič
• Mukijev izraz: “Oči, jest imam eno idejo.”
• Stvar, ki je ne razumem: kdo še gleda Emo?
• Kaj mi gre na živce? hm, blogerji, ki lenarijo po tri tedne?

 

Tole moram povedati, preden bom vsega kriv: jaz nisem tisti, ki je Mukija naučil uporabljati besedo “fak”.

Kljub manjšim, že opisanim ekscesom (dilema Olimpija-Jesenice, na primer) pazim, kako govorim pred malim. Ampak krivi so drugi. (Yess.) Priznam, z Jesenice so pra**** sem ga posral, ker zdaj malega familija razkazuje kot plešočega medota. Hočeš spraviti v smeh Lubičine sodelavce? No problem, čivkaj, mali! Vrh smo dosegli včeraj, ko se je zdelo Sovici zabavno iztisniti tiste nesrečne “prasice” (ja, kesam se, piham v pojočo travico) iz malega na rojstnem dnevu njene svakinje, na katerem je bil povprečna starost omizja brez naše mlade družinice tam okrog 60 let! Drek.

Priznam, tudi drek mi uide prevečkrat (tudi) iz ust in tudi to mucek že uspešno ponavlja. Za vikend je drek letel vsepovsod. Zjutraj sem ga našel (Mukija, ne drek) “skritega” pod odejo v postelji in že se je začelo. Pa drek, ko je padel kos kruha pri zajtrku, pa drek, ker zunaj dežuje, pa drek, ker se je popacal s sadjem …

No, ampak “fak/fuck” je pa druga zgodba in ta prihaja z Lubičinega zelnika (enako kot “U pičku mater”, povzet po srčni Božici s Paga) . Se trudim, prosim, žicam, pa ne pomaga: kletvice so pogosto v Mukijevem slišnem polju in zdaj je prišla prva letina. Fak namreč od vikenda smiselno uporabljamo v vsakdanjem pogovoru. Fak je v bistvu en tak malo večji drek, če prav kapiram malega.

Drek. Fak.

• Obrok: dobrote iz menze
• Mukijev izraz: “Mami, ti preberi pravljico, ti obvladaš.”
• Stvar, ki je ne razumem: koliko časa se lahko vleče viroza?
• Kaj mi gre na živce? dvokapnice

 

Prav hecno je, kako človek včasih mimogrede ugotovi, od kod izvira kaka beseda ali fraza. V domači kopalnici sem recimo včeraj prvič v živo, hm, videl občutil zavohal, kaj je športni duh.

Takole: mladiček je star dve leti in pol in razen tega, da je za Olimpijo (in Arsenal, ampak tega drugega pa res še ne ve) , se mu ne sanja prav veliko o športu. Okej, na teveju loči hokej in fuzbal (smučanja in basketa mu ne kažemo, da se mu ne bo šport zaradi porazov priskutil), ampak čez žogo se za zdaj bolj spotika, z odžagano hokejsko palico pa tolče po ploščicah in ne po paku. Ja, in če se le da, se vozi po dnevni z motorjem na baterije in ne s skoraj-kolesom.

Raje se igra z lego kockami in s tovornjaki in tudi meni se do včeraj ni zdelo, da ga vzgajam v športnem duhu. Potem sem pa po celi večnosti nahecal Lubico, da mi je dala prat hokejske cunje. Rolerje in rokavice sem previdno odnesel v sušilnico, drese sem zbasal v vašmašino pri tašči, hlače in podhlače (temu težko rečem kur*obran, ker brani tudi rit in boke, a ne?) pa je tja iz usmiljenja stlačila moja boljša polovica. Mašina je hudiča oprala, nato pa sem ga dal sušit na “lojtro” v najini kopalnici. Kljub temu, da so bile (pod)hlače ravnokar oprane, niso zadišale po kakem pervolu ali silanu. Ne, športni duh, kot smo ugotovili pozneje, ko se je Muki kopal v banji, smrdi. Vsaj tisti duh v moji hokejski opremi ima močan, izrazit vonj po gnilobi, švicu in postanosti.

Moj mali bi rekel: “Smrdi k’ kuga.”

• Obrok: lakota
• Mukijev izraz: “Rajš’ ne bi šel v vrtec.” (ahhh, ne mara scat na vrtičkarskem veceju)
• Stvar, ki je ne razumem: kako pregnati smrad iz hokejske opreme? (luftanje, pranje in sušenje ne nucajo)
• Kaj mi gre na živce? ponedeljkova dežurstva

 

In kakšni so bili vaši prazniki? Hm, po skoraj dveh tednih bolj ali manj intenzivnega lenarjenja moram na pomoč poklicati svoj žepni fotoaparat, se popraskati po glavi in se spomniti kakega utrinka.

Torej (ne nujno politično in moralno korektno, urejeno po pomenu ali kronološko): Olimpija je nabila Jesenice, maček s predolgimi kremplji je nabil mene, naš mali pa bi nabil bratca, če bi ga po naključju dobil (komentar na obisk 6-mesečnega mladička s Švedske: “Muki bo Dabidu glavo odžagal pa reku bejž!”). TV program, kolikor ga je že bilo v teh dneh (HTV je med drugim v paketu uspešnic predvajal Casino Royale, Pop pa Vonj po ženski - morda bi morali Hrvati razglasiti televizijsko cono in se razširiti k nam po luftu, ne pa po vodi?) je bil katastrofalen, Lubica je še drugič zaspala pri uvodnih prizorih Little Miss Sunshine na devedeju (in jaz sem še drugič sam zelo užival prve pol ure - potem ko deda umre, se stvari zame obrnejo malce preveč v predvidljive vode), zato pa je ostala budna do konca praznično lahkotnega Hrestača (ugotovitve: “hudič je imel velika jajca”, “najlepša balerina je bila tista s krono, na kateri so utripale lučke” - in jaz jih bom slišal, ker spet jemljem stvari iz konteksta in jih prikazujem v popačeni luči).

Še kratek komentar k pripeti fotki (ta je informativne narave in nima umetniške vrednosti, vem): Stric Tomaž je najboljši Božiček (1), mehurčki so kul (sprehodi v kul vremenu pa ne, 2), Lego rules (3), snemanje novega pacientskega koledarja je uspelo (ne, to NISEM jaz, 4), na srečo je ostalo pri besednih grožnjah (David je kjut, 5), silvestrovalo se je do pol enih (“nisem zaspan, samo zeham” press, 6).