Dunaj gor in dol
7.03.2007
Lubica je morala na sestanek, sam pa sem si privoščil prost dan in sprejel vlogo šoferja. Sonce je sijalo, tudi prijetno toplo je bilo in veter je dal bolj ali manj mir. Na postaji Karlsplatz je še vedno polno tistih neponovljivo nesrečnih zapitkov srednjih let in džankijev. Segafredov kapučino na Grabnu je konstantno dober, čeprav imaš par metrov stran pogled na staro, lepo bajto, v kateri se zdaj bohoti fakin H&M. Ulice so se mi zdele malce bolj čiste, kot sem jih imel v spominu od zadnjič, in tudi malo krajše (maratoni po Oxford Streetu so hvalabogu spremenili Mariahilferco v krajšo potko; noge so hvaležne, Dieslova jakna pa lepa). Pri postaji Volkstheater sem se šel malce zgrudit na betonske bloke ob travi in lenarit, potem pa je bil že čas za gastronomske užitke (no ja). Hopla, nazaj k Štefanu (tokrat je bil večji del celo brez zidarskih odrov) in na začetek Rotenturmstrasse k Biziju. Ljubitelji užitne hrane bodo najbrž kar kozlali, ampak če bi posnemal lenega Zupančiča in delal seznam priljubljenih kotičkov, bi Bizi gotovo prišel med moje priljubljene dunajske vsaj tako hitro kot kak Figlmüller. Pri Biziju je ambient včasih tak kot na kakem štacjonu, ampak ljudje so ob futru videti prijazni in plac ima v sebi nekaj toplega. Morda pa sem samo sentimentalen, ker sem pojedel že preveč Bizijevih pic in sem prav v tem etabliranem lokalu enkrat pred leti v živo srečal Dejana Savičevića (mimogrede, tudi picopeki in drugi kuharji razen par šefov bodo praviloma prej govorili turško ali srbsko kot italijansko). Še povzetek večernega programa: rubriki “prosto po programu” je sledila “vrnitev domov s postankom za okrepčilo“. Ne, trebuha tokrat pred Dunajem res nisem pustil zunaj. Morda bom čez leta, ko bom ležal na smrtni postelji zaradi junk fooda, pripisal del krivde tudi včerajšnjemu pohodu, ampak danes si zaradi tega še ne belim glave.
Zadnji obrok: sendvič
Zadnji Google: Walter Yetnikoff
Zadnji YouTube: latino fuzbal
Zadnji oddan tekst: razni trači
Odštevanje: šit, tečem na sestanek
Število oklepajev v vpisu:4
14.03.2007 ob 01:38
[...] Skratka. Petnajst let sem bil član National Film Theatra, NFT, britanske kinoteke, zdaj pa sem, čez noč, postal član BFI Southbank. In ko me je Chris vprašal, če grem v torek zvečer z njim na otvoritev novih prostorov BFI pod Waterloojskim mostom na južnem nabrežju Temze, sem samo prikimal. Seveda. V NFT sem bil zelo dolgo zelo doma. Poleg tega pa me je itak zanimalo, kaj so naredili iz prostorov, kjer je bil MOMI, star Museum of the Moving Image (londonski muzej sedme umetnosti), ki so ga zaprli leta 1999, vendar je marsikomu ostal v kar lepem spominu. Ne, čisto super je bil. [...]