Dva tedna blogerske lenobe, bližajoča se življenjska prelomnica (če bom dočakal 102 leti, bom čez 2 dni na tretjini), in današnji depresiven dan, ob katerem zbledi celo spomin na šampionsko soboto (kakšni lepi dresi, kajneda?) niso nič v primerjavi z grozo, ki se je zgodila prejšnji četrtek. Šli smo v Sonček v Cityparku, kjer nam ponavadi najdejo najlepše počitnice. Kot ponavadi smo se morali postaviti v “vrsto za prostega operaterja” (ali kakorkoli se že reče tistim revežem, ki ves dan sprejemajo stranke). Prijazno sem klepetal z Zokijem, fajn fantom, s katerim se nisva videla celo večnost (sicer ga imam v “najlepšem” spominu iz Bolzana, kjer je kakih deset let nazaj zadet prespal vseh 60 minut enkratne hokejske tekme, čeprav se je na ledu teplo 40 igralcev, na nas pa so čez ograjo frčali predmeti prijaznih italo-tirolskih gledalcev). Potem se je – v Sončku, ne v Bolzanu – od nekod kot strela z jasnega pri najbližji mizi naslikal en domenvno hudo razp*zden patron. “To je sranje, a me zajebavate, hočem dnar nazaj!” je zavpil v eni sapi. Človek bi se kar usral, če ne bi
a) tip zgledal kot totalen lulček, ki bi ga nabutal že moj mulc, kaj šele dva upokojena navijača b) cvilil in pogrkoval c) očitno naštudiral, kako bo zaigral kvazi-spontan bes d) na koncu “zagrozil”, da bo “počakal samo še do ponedeljka”.
Razen uslužbenke v kotu, ki se je razjokala (takoj sem jo osumil, da je noseča), smo se drugi samo režali. “Zoki, če bi bila tole Amerika, bi nas pa tip vse postreljal, a ne?” sem nadaljeval small-talk, Mali pa je vprašal (zadnje cajte je firbčen za ponoret): “Mami, kaj stric hotel?” – “Ah, Muki, nič,” se nama ni dalo niti razlagati.
Če bi že moral iskati osumljenca, ki bi v slogu Columbine High pobijal, kot da bi mu ponudili količinski popust, bi me bolj od cvilimožka iz Cityja skrbela slikarija, ki jo je Mukiju na tablo narisal njegov še-ne-16-letni bratranec. Tamali si je zaželel “kakoj”, kar je šifrirano ime za “traktor”, večji tamali (hodil je v risarsko šolo) pa mu je zraven za dobro vago narisal še na pol prežagano kravo in giljotiniranega konja. Muki je bil zadovoljen, kako bo to vplivalo na njegov mentalni razvoj, je prezgodaj ocenjevati. Vsekakor pa boste, dragi moji trije bralci, lahko ugibali, kaj je z mano, če tudi v recimo enem mesecu ne bom dodal novega vpisa: kaj pa, če me bo fental nečak moje žene?

Zadnji obrok: jogurt // Zadnji Google: Christine Ohuruogu // Zadnji YouTube: nori Milanist (staro jajce, a vedno me spravi v dobro voljo) // Zadnji oddan tekst: zbrani viri za trače // Odštevanje: preveč do odhoda domov // Število oklepajev v vpisu: 6

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Dobro, da sem še živ”

  1. Freycha pravi:

    haahaha kaka drama!!!! mi lajki

    a ste sicer obili kako fajn ponudbo za dopust? le kaj se vam tam šele obeta.

  2. zblojena pravi:

    ekola dobil si si še enga bralca. tvoj blog že neki cajta redno berem in meesa likes tvoje pisanje veri mač;)

    lp