Malo srečen, malo tečen

Drage bralke, vnaprej in vnazaj (hm, prav konsistenten slovenski jezik ni, kaj?) se opravičujem za vdor košarkarskih poznavalcev in ljubiteljskih psihoterapevtov na prijazen blog o vzgoji mulca, ki sliši (vse manj) na ime Muki. Drugič, obljubim, pride spet kaj za vas. Zdaj pa je čas, da pojasnim, zakaj sem se iz razneženega očeta spremenil v tarčo povampirjenih gostov na blogu pravih poznavalcev športa in Slovencev z veliko začetnico.

Ampak, ha, kuj železo, dokler je vroče! Ker sem na svojem ubogem, neredno ažuriranem blogu, na katerem je običajno življenja približno toliko kot v Kamniku ob desetih zvečer, na račun košarke dobil obilico novih “oboževalcev”, bom pa menda ja napisal še kaj o tej temi, a ne? Ne-nagradno vprašanje: koliko točk je včeraj skupaj dosegel trio Trenirkar?
Ah, če bi hotel razlagati o ironiji, bi potreboval deset tipkanih, zanje pa nimam časa, zato ne pričakujem, da bo kdo čez noč zastopil, kaj se tule na blogu dogaja in v kakšnem tonu je zapisano. Moram pa v svoj skromni zagovor, luknjast kot včerajšnja obramba Slovenije na tekmi proti Litvi (šala, šala, naj vas ne rukne kap že v uvodu - ali ste vedeli, da si lahko daste brezplačno izmeriti pritisk v vsaki malo boljši lekarni?) le našteti par dejstev. Košarke namreč ne gledam od včeraj.

Prvič, če bo Slovenija premagala Grčijo, bom malo zelo srečen in sem pripravljen požreti tudi novih 50 modrih komentarjev na prejšnji vpis.
Drugič, mislim, da Slovenija ne bo premagala Grčije. Za basket imamo slabo karmo, sorry.

K temu mnenju me pač silijo boleče izkušnje, pridobljene v dolgoletni karieri ljubitelja športa. Optimizem se, dragi moji, doslej ni splačal. Vsaka serija se sicer enkrat konča, ampak naša je res zavidljivo dolga. Med razočaranji, zaradi katerih sem bruhal žolč podobno vneto kot poznavalci in pravi ljubitelji košarke v mojem prejšnjem zapisu, so ob porazu z Nemci v Beogradu leta 2005 recimo enkratno katastrofalne predstave v Turčiji leta 2001 (izgubili smo še z Latvijo - se še kdo spomni tiste plešaste kugle, ki se piše Kambala in je razbila naše pod košem? ne? se mi je zdelo - pa sami strokovnjaki smo zbrani, hm, hm?). Kaj pa Švedska 2003 (opomba: vse te pi*darije sem seveda gledal in se zraven žrl od besa)? Slovenija nabije Špagetarje, Slovenija nabije Bosance, Slovenija dobi “lahki” Izrael in jih spet faše, spoka, gre domov? Osebno me je še bolj spravilo v obup EP v Franciji 1999. Ekipa je bila taka, da smo upali na kaj več, naši so nabili Špance in za par pik, če se ne motim, Madžare, potem so pa v drugem krogu posrali dilo in izgubili z Izraelci (”pa kaj so ti Židi, to bo gladka zmaga”). V zadnji tekmi se seveda nismo mogli rešiti proti Francozom. Prvega evropskega s Slovenijo, tistega v Nemčiji (1993?), ko smo izgubili še s Čehi (?), pa se raje sploh ne spominjam …

Še pomnite, tovariši? Pomnite ku*ca, ker ste še srali v pleničke. To, dragi moji instantno vzburjeni navijači, je naša zgodovina. Ko boste četrt stoletja gledali košarko in se navadili na poraze, boste razumeli.

Bonus: mojih top 5 osebnih košarkarskih razočaranj

5. Olimpija proti Bosni izpade v drugo jugoslovansko ligo, enkrat v osemdesetih. To, da sem si kot mulc grizel nohte in pred TV mahal z zastavo, medtem ko so Piksi Subotič in druščina v neki telovadnici na Ilidži (dol v mestu je bila dvorana zasedena) izgubljali na zelenem linoleju, je eden zelo grdih spominov na otroštvo.

4. Olimpija izgubi proti evropskemu prvaku Jugoplastiki v ledeni hali Tivoli (89-90?). Poraz ni bil nič tragičnega, saj so bili rumeni tedaj kralji, ampak v zadnji sekundi je imel Zdovc odprt met, pa se je žoga od table odbila z obroča. Tišina, 8 tisoč gledalcev vzdihne, zaploska, gre domov.

3. Slovenija izgubi proti Nemčiji v Beogradu 2005. Sveža zadeva, komentar ni potreben.

2. Olimpija izgubi v finalu jugoslovanskega pokala 1986 proti fabriški traktorski ekipi IMT. What? Fakof, v polfinalu je prej premagala Jugoplastiko, finale je bil (na papirju, kaj pa) “formalnost”.

1. Olimpija izgubi polfinale final 4 v Rimu 1997 proti Olympiakosu. Grki so bili bogatejši, vplivnejši, najbrž tudi boljši, ampak Olimpija je imela dream team z Miličem, Arrielom, Stepanijo, Duletom,na klopci pa je otožno sedel Rašo, ki ga Sagadin ni hotel dajati v igro. Poraz je bil boleč zato, ker je bilo vsem natanko jasno, kako sladko bi bilo zmagoslavje. Tistih ku*čevih 7-8.000 Grkov v dvorani bi z veseljem videl utihniti. Tako pa smo se mi otožno pobrali na pir v temno rimsko noč in si šli lizat rane do tekme za 3. mesto (lep spomin; prihodnjič, morda po zmagi nad Grki - hm, hm - se lahko spomnim še najlepših tekem).

Posebno mesto, izven kategorije: Jugoslavija izgubi proti Sovjetski zvezi v polfinalu svetovnega 1986. v Španiji. Minuto pred koncem so vodili za 9 pik (prej je Čutura zadel s krila, pa je mrežica fu*nila žogo nazaj skozi obroč, ne moreš verjet), potem pa so tisti klinčevi litvanski brkoti zadeli tri trojke in zmagali v podaljšku. Če sem preživel tisto sranje (na morju v Puli, v eni do zadnjega kotička nabasani menzi), potem bom preživel tudi teh nekaj porazov Slovenije.

Sicer pa, da ne bomo samo teoretizirali, vabim vse zainteresirane na tekmo v prostih metih. Blogerski pokal, če hočete, da ne bomo ostali pri besedah. Vabljeni vsi bolj ali manj besni kritiki moje defetistične, nepatriotske, suicidalne, imbecilne, absolutno nepoznavalske napovedi serije naših porazov. Izjema je tisti lolek, ki mi je s svojo vrsto komentarjev za hip zbudil lažno upanje, da imam tako morje bralcev, pa mi je potem seznam IP-jev razkril, da je število malo manjše.