Malo srečen, malo tečen

3. oktober (predvčerajšnjim, sem pač len in počasen) nima posebnega pomena v koledarju (Wikipedia ne omenja nobenega velikega praznika), zato bi morda izkoristil priložnost in ga poimenoval dan izjav za poscat.

Najprej so me že zjutraj na radiu razveselili vrli cvetličarji, ki se pripravljajo na rop leta, 1. november. Tisti lopovi z britofa, pri katerih so cene že tako navite, so se domislili slogana, ki mora seči v srce še tako zakrknjenemu škrtuhu, ki se mu žvižga za pokojno žlahto. Reklamo obnavljam po spominu, ne garantiram, da 100% natančno: “Bla bla bla, bla bla bla. Cvetje ve, kdo pogreša,” žgoli glas v reklami. Ma j***te se, cvetje ve en drek, vem pa jaz, da bom šel na Žale s svečko brez plastične kante in da ne bom kupil ne cvetja, ne sladkorne pene / pleskavice / helijevega balona – skratka sranja, ki ga kot na semenj navlečejo pred pokopališče okrog 1.11.

Gremo naprej. Mladinec, ki si je v nedeljo priigral prvo konkretno plavico v življenju s spektakularnim trkom v mizo (kri ni špricala, ima pa mali zdaj vsak dan drugačno maskaro), preseneča z vedno boljšimi domislicami. Svoji materi je tako ob serviranju večerje v sredo odgovoril tisto, kar bi ji jaz, če bi si upal (kdo bo pa jedel polnozrnat mlečni riž, lepo prosim?): “Mami, ne bom jedel. Vrži v kanto!”

Ko je šel mali junak spat, sem se spravil gledat Kmetijo. Ponavadi ne mešam posla in vpisov na temu blogu, zato upam, da mi bralka s Pop TV ne bo zamerila, če napišem, da Kmetije ne bom več gledal. Vzrok ni tisti kmet, ki je v resnici kmet, ampak “kmet”, ki je z razneženim glasom skoraj smrkal pred kamero (spet obnavljam po spominu): “Res se veselimo naše krave, zelo jo pogrešamo.” Opomba, to ni kaka sirotica, ki bi jo kmetje vzgajali namesto mame, ampak pač kar ena krava, ki je še niso niti videli in ki bo najbrž stala v štali, dokler je ne bodo predelali v šnicle.

S Kmetije sem potem za češnjico na torti skočil še na fuzbal na TV3. Tam je Gliha pokomentiral gol Škotov v 89. minuti tekme Celtic-Milan z besedami, vrednimi kakega nadškofa ali pa vsaj bumbarja Zlatka Zahoviča: “Mi nekaj obračamo, bog pa na koncu obrne.” No, Bog/bog, če že obstaja, definitivno ne gleda fuzbala. Če bi ga, bi v Dido v sredo zvečer usekala strela. Ne, kurji tat, blefer, duhovni brat Pippa Inzaghija ni dal po tekmi nobene izjave. Upam, da ni več v nezavesti, revež.

• Zadnji obrok: hm, še nič // Zadnji Google: alisher usmanov // Zadnji YouTube: dida (glej zgoraj) // Zadnji oddan tekst: nekaj o Lost // Odštevanje: vikend, pridi! // Število oklepajev v vpisu: 5