Malo srečen, malo tečen

Očetovstvo je polno drobnih presenečenj. Razlogov za ponos imaš cel kup, priložnosti za drobne hudobije, ki bi jih pedanten kritik zaman iskal v debelem kupu knjig z nasveti v slogu “kako vzgojiti genija”, pa tudi. Teh bukel ne berem, kar pa je tako najbrž že jasno.

En moj nekdanji prijatelj (še danes mi je žal, da v njegovem lokalu nismo vrgli fliperja po štengah v klet) je govoril, da bo otroka vse naučil kontra. “Kazal mu bom mačka, pa bom govoril, da je to pes,” se je šopiril. Takim ljudem bi bilo treba prepovedati imeti otroke, ne?

No, recimo, da si jaz dovolim le drobna odstopanja od polikanega, skoraj bogaboječega vzgojnega vedenja. Mulcu sem, kot sem se že hvalil, začel vcepljati v bučo prve informacije o tem, kateri so “naši” in kateri “vaši” (glej fusnoto v tem vpisu), sicer pa sem skoraj prepričan, da malega ne učim kozlarij. Ampak pri dveh letih in pol je že namazan z vsemi žavbami, zato strelja tudi bisere, kot so ti spodaj. Ob njih se seveda zabavam in mi ne pade na pamet, da bi malega kaj sekiral.

- “Babi, ne govori neumnosti.” (Potem ko ga je Sovica skušala prepričati, da se na nebu za letalom vidi bela črta, ura pa je bila šest zvečer in zunaj trda tema.)
- “Glej, kako sem ti razmetal igrače. Ne, ne bom jih pospravil, niso moje.” (Pubertetniškemu bratrancu na včerajšnjem svakovem rojstnem dnevu.)
- “Mami je coprnica.” (Tega niti Lubica še ne ve, ampak zadnjič sem ga posnel pri teh ljubečih besedah. Bom pripopal, če bom imel kaj časa za obdelavo tona.)

Ampak pravi biser je mladičkovo žabarsko zavijanje. Ko sva se z Lubico spoznala, se je pritoževala, da sem “en zafnan Lublančan”. Ampak vsaj deset let pridno kvaka tudi sama, zato sva zdaj v dilemi: kdo je naučil malega govoriti po ljubljansko? Zadnji teden se rafali kar vrstijo: “Oči, kva je to?” - “Mami, kva delaš?” - “Božiček, kva boš pr’nesu?” (To zadnje je vprašal figurico, ki žalostno binglja v likalnici, resno.)

Suma sta oprani obe babici - ena govori pristno kamniščino, druga pa kot Štajerka s 40-letnim stažem v Ljubljani nekaj nedoločljivo zmešanega, torej ostaneva starša.

Kva pa vem, kdo je kriv. Ampak sliši se fino.

• Obrok: ena uboga mandarina
• Mukijev izraz: “Kva bo prnesu Božiček?”
• Stvar, ki je ne razumem: zakaj dobi otrok v eni uri 40 stopinj vročine?
• Kaj mi gre na živce? digitalni termometer