Včasih se zna 45 minut hudičevo vleči. Leta 2001, natančneje 14.11., se mi je zdelo, da me bo v tričetrt ure frderbalo najmanj 5 infarktov.

“Če sem preživel tisto, še posebej zadnjih 25 minut po 1:1, bom pa gotovo preživel tudi eno predstavo s tamalim, ne?” sem se potihem tolažil pred prvim uradnim obiskom Lutkovnega. Ne me razumet’ narobe. Naši Muki je (in to povem z vsem starševskim ponosom in pretiravanjem) lepo vzgojen. Ampak, ‘bemti, dveinpolletnega mladička pa res ne moreš privezati s ketno, ne? Malo me je bilo strah, da bo mali tako kot na generalki – na dedku Mrazu pri meni v firmi – začel zelo glasno komunicirati z lutkami (“oj, Žabica, kva delaš?”) ali po možnosti šariti še po scenskih rekvizitih in lomastiti po zaodrju.

Pa ni bilo nič hudega. Z Lubico smo jo mahnili na Sapramiško. Mali je sicer do vrat glasno zahteval pojasnilo, zakaj se ne bomo peljali še na Grad (par dni prej smo se peljali gor z “Vikino” vzpenjačo, s presenetljivo spodobnim in nemotečim turističnim pripomočkom za lenuhe) in v avli me je malce stisnilo, ker sem videl, da je mali najmanjši gledalec (predstave so uradno za kategorijo 3+). Ampak držali smo se junaško. Muc je spremljal na momente precej monotono dogajanje (na matrico posneti glasovi vsekakor niso pripomogli h kakovosti predstave) in le ob Žabici mu je spet zaigralo srce (to je moj mulc, mali žabar, ah, sama sreča me je!). “Žabica, še ti ploskaj!” je zahteval med popevčico, ob kateri se je v dvoranici ploskalo, a se nad intervencijo ni nihče pritoževal.

Vsekakor se nista pritoževala soseda v sedmi vrsti. Na moji levi je en oče samohranilec prenašal svojega fanta v naročju, ker se mali ni pustil umiriti, na Lubičini desni pa je ena punčka sesala joško pri mami. Lubica je rekla, da je bila tamala stara ene tri leta, jaz pa nisem preverjal, ker me buljenje v matere prevelikih-a-še-vedno-sesajočih-otrok nekako ne privlači.

Skratka, 45 minut v LGL se je končalo mirno in z zanesljivo zmago, zato smo v sodnikovem podaljšku kupili še kartico in jo nafilali s cekinčki za prihodnje predstave.

  • Obrok: v zadnjih 4 urah: happy meal, banana, kinder bueno, sendvič
  • Mukijev izraz: “Oči, jest imam eno idejo.”
  • Stvar, ki je ne razumem: kdo še gleda Emo?
  • Kaj mi gre na živce? hm, blogerji, ki lenarijo po tri tedne?
  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Miren polčas v Lutkovnem”

  1. lonDON lonDON pravi:

    Upam, da se Muki ne bo navadil fotrovih prehranjevalnih navad! Tile tvoji obroki me že posteno skrbijo. ;)

  2. lukA pravi:

    lonDON, nej te ne skrbi, sej je blo nekaj sadja vmes :)

  3. PF pravi:

    “Lubica je rekla, da je bila tamala stara ene tri leta, jaz pa nisem preverjal, ker me buljenje v matere prevelikih-a-še-vedno-sesajočih-otrok nekako ne privlači.”

    Hm, a buljenje v matere ravno-prav-velikih-sesajočih-otrok pa ja?