Malo srečen, malo tečen

Sem lep, ravno prav visok (o kilah ne bom, jih je premalo) gospod v najboljših letih. Mlad? K**ca, uradno, na upravni enoti, so mi danes sporočili, da sem star.

Gospa v eni tistih pisarn, polnih map in fasciklov, me je premerila od glave do pet in potem retorično (a sem že povedal, da sem videti res mlad?) vprašala: “Saj vi ste mlada družina, ne? Veste, ene upravne takse boste oproščeni.”

Jaaa, sem zapredel in jel z navdušenjem razlagati o mladičku, model 2005, in svoji brhki mladi ženi. Potem sem se pa uslužbenki - najbrž zavoljo svojega zrelega nastopa in bogatega vokabularja - zazdel sumljiv. Šla je brskat po neki uradni definiciji mlade družine in ta gre takole (povzemam prosto po spominu, a vsebinsko korektno):

Mlada družina
= mož + žena (ne vem, kva je z izvenzakonci), oba mlajša od 30 let ALI
= mladiček + mož + žena, zadnja dva mlajša od 35 let

Drugi pogoj gladko izpolnjujemo, ampak obstaja še en hakeljc (spet prosto po spominu):

… v letu, v katerem dopolniš 35 let, se že od 1.1. šteješ za 35+ letnika.

In tako sem danes, pri ubogih 34 letih, 5 mesecih in 17 dneh, po uradnih normativih star >35 let in uradno nič več mlad.
Drek, če bi bila pravila poštena, bi s taksami prišparal skoraj za eno pivo.

• Obrok: taščina zelenjavna žup’ca v pavzi med službo
• Mukijev izraz: “Oči, danes mi je pa uspelo.” (potem ko se je končno polulal tudi na veceju v vrtcu) in “Štala! Groza! Čombe ni dobil za jest!” (potem ko je izvedel, da je bil maček do prihoda male Štrumfete dopoldne lačen)
• Stvar, ki je ne razumem: koliko rok ima Alex Westlund (glej naslednji vpis)?
• Kaj mi gre na živce? sodelavke, ki nabijajo opere na računalniških zvočnikih

 

Po včerajšnjem krvavo prigaranem in zasluženem zmagoslavju, ki sem ga preživel kot navijač in neplačani strokovni komentator avstrijskega radia (simpatični striček se je pri 3:0 v svoji kabini nad mojim zicem drl “Letzte Chance für die Klagenfurter”, pa sem ga prijazno popravil, da je “alles schon vorbei” in dobil nazaj nasmeh in pritrdilno kimanje ter report publiki čez hribe, da Kranjci že upravičeno slavijo), precej živčen čakam jutrišnji pohod čez mejo. Tole spodaj je s precej logistične spretnosti priborjena karta za jutrišnjo tekmo. Ufff, 3:0 in polfinale je takole med nami “too good to be true”, ampak ker se mi zdi, da bo vsako tekmo težje zmagati, stiskam pesti kar za jutri. Če ne drugega, se sme pa v Avstriji vsaj popiti pirček na tribuni (in zraven dobiš kak vuršt), ker Keber podobno kot anti-kadilci čez mejo še ni prodrl.

 

Včasih se zna 45 minut hudičevo vleči. Leta 2001, natančneje 14.11., se mi je zdelo, da me bo v tričetrt ure frderbalo najmanj 5 infarktov.

“Če sem preživel tisto, še posebej zadnjih 25 minut po 1:1, bom pa gotovo preživel tudi eno predstavo s tamalim, ne?” sem se potihem tolažil pred prvim uradnim obiskom Lutkovnega. Ne me razumet’ narobe. Naši Muki je (in to povem z vsem starševskim ponosom in pretiravanjem) lepo vzgojen. Ampak, ‘bemti, dveinpolletnega mladička pa res ne moreš privezati s ketno, ne? Malo me je bilo strah, da bo mali tako kot na generalki - na dedku Mrazu pri meni v firmi - začel zelo glasno komunicirati z lutkami (”oj, Žabica, kva delaš?”) ali po možnosti šariti še po scenskih rekvizitih in lomastiti po zaodrju.

Pa ni bilo nič hudega. Z Lubico smo jo mahnili na Sapramiško. Mali je sicer do vrat glasno zahteval pojasnilo, zakaj se ne bomo peljali še na Grad (par dni prej smo se peljali gor z “Vikino” vzpenjačo, s presenetljivo spodobnim in nemotečim turističnim pripomočkom za lenuhe) in v avli me je malce stisnilo, ker sem videl, da je mali najmanjši gledalec (predstave so uradno za kategorijo 3+). Ampak držali smo se junaško. Muc je spremljal na momente precej monotono dogajanje (na matrico posneti glasovi vsekakor niso pripomogli h kakovosti predstave) in le ob Žabici mu je spet zaigralo srce (to je moj mulc, mali žabar, ah, sama sreča me je!). “Žabica, še ti ploskaj!” je zahteval med popevčico, ob kateri se je v dvoranici ploskalo, a se nad intervencijo ni nihče pritoževal.

Vsekakor se nista pritoževala soseda v sedmi vrsti. Na moji levi je en oče samohranilec prenašal svojega fanta v naročju, ker se mali ni pustil umiriti, na Lubičini desni pa je ena punčka sesala joško pri mami. Lubica je rekla, da je bila tamala stara ene tri leta, jaz pa nisem preverjal, ker me buljenje v matere prevelikih-a-še-vedno-sesajočih-otrok nekako ne privlači.

Skratka, 45 minut v LGL se je končalo mirno in z zanesljivo zmago, zato smo v sodnikovem podaljšku kupili še kartico in jo nafilali s cekinčki za prihodnje predstave.

• Obrok: v zadnjih 4 urah: happy meal, banana, kinder bueno, sendvič
• Mukijev izraz: “Oči, jest imam eno idejo.”
• Stvar, ki je ne razumem: kdo še gleda Emo?
• Kaj mi gre na živce? hm, blogerji, ki lenarijo po tri tedne?

 

Tole moram povedati, preden bom vsega kriv: jaz nisem tisti, ki je Mukija naučil uporabljati besedo “fak”.

Kljub manjšim, že opisanim ekscesom (dilema Olimpija-Jesenice, na primer) pazim, kako govorim pred malim. Ampak krivi so drugi. (Yess.) Priznam, z Jesenice so pra**** sem ga posral, ker zdaj malega familija razkazuje kot plešočega medota. Hočeš spraviti v smeh Lubičine sodelavce? No problem, čivkaj, mali! Vrh smo dosegli včeraj, ko se je zdelo Sovici zabavno iztisniti tiste nesrečne “prasice” (ja, kesam se, piham v pojočo travico) iz malega na rojstnem dnevu njene svakinje, na katerem je bil povprečna starost omizja brez naše mlade družinice tam okrog 60 let! Drek.

Priznam, tudi drek mi uide prevečkrat (tudi) iz ust in tudi to mucek že uspešno ponavlja. Za vikend je drek letel vsepovsod. Zjutraj sem ga našel (Mukija, ne drek) “skritega” pod odejo v postelji in že se je začelo. Pa drek, ko je padel kos kruha pri zajtrku, pa drek, ker zunaj dežuje, pa drek, ker se je popacal s sadjem …

No, ampak “fak/fuck” je pa druga zgodba in ta prihaja z Lubičinega zelnika (enako kot “U pičku mater”, povzet po srčni Božici s Paga) . Se trudim, prosim, žicam, pa ne pomaga: kletvice so pogosto v Mukijevem slišnem polju in zdaj je prišla prva letina. Fak namreč od vikenda smiselno uporabljamo v vsakdanjem pogovoru. Fak je v bistvu en tak malo večji drek, če prav kapiram malega.

Drek. Fak.

• Obrok: dobrote iz menze
• Mukijev izraz: “Mami, ti preberi pravljico, ti obvladaš.”
• Stvar, ki je ne razumem: koliko časa se lahko vleče viroza?
• Kaj mi gre na živce? dvokapnice

 

Prav hecno je, kako človek včasih mimogrede ugotovi, od kod izvira kaka beseda ali fraza. V domači kopalnici sem recimo včeraj prvič v živo, hm, videl občutil zavohal, kaj je športni duh.

Takole: mladiček je star dve leti in pol in razen tega, da je za Olimpijo (in Arsenal, ampak tega drugega pa res še ne ve) , se mu ne sanja prav veliko o športu. Okej, na teveju loči hokej in fuzbal (smučanja in basketa mu ne kažemo, da se mu ne bo šport zaradi porazov priskutil), ampak čez žogo se za zdaj bolj spotika, z odžagano hokejsko palico pa tolče po ploščicah in ne po paku. Ja, in če se le da, se vozi po dnevni z motorjem na baterije in ne s skoraj-kolesom.

Raje se igra z lego kockami in s tovornjaki in tudi meni se do včeraj ni zdelo, da ga vzgajam v športnem duhu. Potem sem pa po celi večnosti nahecal Lubico, da mi je dala prat hokejske cunje. Rolerje in rokavice sem previdno odnesel v sušilnico, drese sem zbasal v vašmašino pri tašči, hlače in podhlače (temu težko rečem kur*obran, ker brani tudi rit in boke, a ne?) pa je tja iz usmiljenja stlačila moja boljša polovica. Mašina je hudiča oprala, nato pa sem ga dal sušit na “lojtro” v najini kopalnici. Kljub temu, da so bile (pod)hlače ravnokar oprane, niso zadišale po kakem pervolu ali silanu. Ne, športni duh, kot smo ugotovili pozneje, ko se je Muki kopal v banji, smrdi. Vsaj tisti duh v moji hokejski opremi ima močan, izrazit vonj po gnilobi, švicu in postanosti.

Moj mali bi rekel: “Smrdi k’ kuga.”

• Obrok: lakota
• Mukijev izraz: “Rajš’ ne bi šel v vrtec.” (ahhh, ne mara scat na vrtičkarskem veceju)
• Stvar, ki je ne razumem: kako pregnati smrad iz hokejske opreme? (luftanje, pranje in sušenje ne nucajo)
• Kaj mi gre na živce? ponedeljkova dežurstva

 

In kakšni so bili vaši prazniki? Hm, po skoraj dveh tednih bolj ali manj intenzivnega lenarjenja moram na pomoč poklicati svoj žepni fotoaparat, se popraskati po glavi in se spomniti kakega utrinka.

Torej (ne nujno politično in moralno korektno, urejeno po pomenu ali kronološko): Olimpija je nabila Jesenice, maček s predolgimi kremplji je nabil mene, naš mali pa bi nabil bratca, če bi ga po naključju dobil (komentar na obisk 6-mesečnega mladička s Švedske: “Muki bo Dabidu glavo odžagal pa reku bejž!”). TV program, kolikor ga je že bilo v teh dneh (HTV je med drugim v paketu uspešnic predvajal Casino Royale, Pop pa Vonj po ženski - morda bi morali Hrvati razglasiti televizijsko cono in se razširiti k nam po luftu, ne pa po vodi?) je bil katastrofalen, Lubica je še drugič zaspala pri uvodnih prizorih Little Miss Sunshine na devedeju (in jaz sem še drugič sam zelo užival prve pol ure - potem ko deda umre, se stvari zame obrnejo malce preveč v predvidljive vode), zato pa je ostala budna do konca praznično lahkotnega Hrestača (ugotovitve: “hudič je imel velika jajca”, “najlepša balerina je bila tista s krono, na kateri so utripale lučke” - in jaz jih bom slišal, ker spet jemljem stvari iz konteksta in jih prikazujem v popačeni luči).

Še kratek komentar k pripeti fotki (ta je informativne narave in nima umetniške vrednosti, vem): Stric Tomaž je najboljši Božiček (1), mehurčki so kul (sprehodi v kul vremenu pa ne, 2), Lego rules (3), snemanje novega pacientskega koledarja je uspelo (ne, to NISEM jaz, 4), na srečo je ostalo pri besednih grožnjah (David je kjut, 5), silvestrovalo se je do pol enih (“nisem zaspan, samo zeham” press, 6).

 

Življenje decembra je noro. Če nima zabave eden, jo ima drugi (druga). Lubica ga je biksala v torek (oba pozabila, kje), četrtek (sindikalec), sobota (babnice), nedelja (žur doma), včeraj, ko se je ljubko postarala na okroglih 33, pa je letom primerno omagala. Saj ne, da bi se pritoževal, saj tudi mene tačke ne nosijo najbolj živahno naokrog, čeprav se moja sezona šele začne. Danes sindikalec, prihodnji teden pa pacienti in prosto po programu do bridkega konca …

Pri vsem tem ponočevanju bi človek res rabil kako noč spanja. V ponedeljek sem zato po zadnji hokejski rekreaciji v tem letu ob pol dveh prav potihem pribremzal domov. Prej sem spil 5 kokakol in šele pri šanku za lahko noč rekreativno spil en viski in mislil sem si, da se bom vsaj malo naspal … No, potem so se pa šoki kar vrstili. Najprej me je v zakonski postelji žena kljub izrecni prepovedi pričakala z dvema dedcema. Eden je sicer kastriran in kosmat po vsem telesu (in ima štiri tace), drugi pa meri slab meter in je trinajst let in pol premlad, da bi naredil otroka, tudi če bi spal pri kaki Spearsovi. Mačka sem še nekako prestavil, mali pa je šel v svojo tamalo posteljo bolj ogorčen. Ležanje v taveliki si je prislužil s tuljenjem, ampak ker imam trdo očetovsko srce, sem mladička okrog dveh le izselil.

A upanje, da bom potem mirno zaspal, se je izjalovilo. Nespečna Lubica me je zasipala z modrimi vprašanji, katerih krona je bilo tole - iz ljubega miru, lepo prosim, jaz sem kot ne-seks-objekt že ves zbutan od hokeja ležal v nizkem štartu za smrčanje. “Ti, a misliš, da obstajajo porniči z vsebino, taki, da ne bi bilo samo seksa?” - “A misliš taki, da bi recimo glavnemu junaku spotoma umrla mama, ali kaj?” sem tečno zagodrnjal in dodal, da ne bom odgovarjal na vprašanja do jutra. Zjutraj sem pomislil, da je Lubica morda mislila na pornič brez srečnega konca, ampak debata je dotlej že zamrla. Pih.

Takole, dovolj do praznikov. Svojemu edinemu bralcu sporočam, da bo dobil voščilnico v nabiralnik, tistim trem bralkam, ki jih še ne poznam, pa želim vse najlepše. Sitnobam, ki bi rade pustile kako zlobno sporočilo, pa z Greyjevo pomočjo pošiljam tole: “Dedka Mraza ni, za vas mi dol visi. Srečno 2008.”

• Obrok: tečem na ribice in deci (?) vina
• Mukijev izraz: “Božiček je kozliček.” (with a little help from his loving dad)
• Stvar, ki je ne razumem: kolikokrat lahko zavrtiš Thank God It’s Christmas in Last Christmas v enem dnevu radijskega programa? Tisočkrat? (še vedno pa me razveseli Driving Home For Christmas, resno).
• Kaj mi gre na živce? Glavobol (Danes zvečer imamo sindikalca. Tole je pogled v temačno jutrišnje jutro.)

 

Očetovstvo je polno drobnih presenečenj. Razlogov za ponos imaš cel kup, priložnosti za drobne hudobije, ki bi jih pedanten kritik zaman iskal v debelem kupu knjig z nasveti v slogu “kako vzgojiti genija”, pa tudi. Teh bukel ne berem, kar pa je tako najbrž že jasno.

En moj nekdanji prijatelj (še danes mi je žal, da v njegovem lokalu nismo vrgli fliperja po štengah v klet) je govoril, da bo otroka vse naučil kontra. “Kazal mu bom mačka, pa bom govoril, da je to pes,” se je šopiril. Takim ljudem bi bilo treba prepovedati imeti otroke, ne?

No, recimo, da si jaz dovolim le drobna odstopanja od polikanega, skoraj bogaboječega vzgojnega vedenja. Mulcu sem, kot sem se že hvalil, začel vcepljati v bučo prve informacije o tem, kateri so “naši” in kateri “vaši” (glej fusnoto v tem vpisu), sicer pa sem skoraj prepričan, da malega ne učim kozlarij. Ampak pri dveh letih in pol je že namazan z vsemi žavbami, zato strelja tudi bisere, kot so ti spodaj. Ob njih se seveda zabavam in mi ne pade na pamet, da bi malega kaj sekiral.

- “Babi, ne govori neumnosti.” (Potem ko ga je Sovica skušala prepričati, da se na nebu za letalom vidi bela črta, ura pa je bila šest zvečer in zunaj trda tema.)
- “Glej, kako sem ti razmetal igrače. Ne, ne bom jih pospravil, niso moje.” (Pubertetniškemu bratrancu na včerajšnjem svakovem rojstnem dnevu.)
- “Mami je coprnica.” (Tega niti Lubica še ne ve, ampak zadnjič sem ga posnel pri teh ljubečih besedah. Bom pripopal, če bom imel kaj časa za obdelavo tona.)

Ampak pravi biser je mladičkovo žabarsko zavijanje. Ko sva se z Lubico spoznala, se je pritoževala, da sem “en zafnan Lublančan”. Ampak vsaj deset let pridno kvaka tudi sama, zato sva zdaj v dilemi: kdo je naučil malega govoriti po ljubljansko? Zadnji teden se rafali kar vrstijo: “Oči, kva je to?” - “Mami, kva delaš?” - “Božiček, kva boš pr’nesu?” (To zadnje je vprašal figurico, ki žalostno binglja v likalnici, resno.)

Suma sta oprani obe babici - ena govori pristno kamniščino, druga pa kot Štajerka s 40-letnim stažem v Ljubljani nekaj nedoločljivo zmešanega, torej ostaneva starša.

Kva pa vem, kdo je kriv. Ampak sliši se fino.

• Obrok: ena uboga mandarina
• Mukijev izraz: “Kva bo prnesu Božiček?”
• Stvar, ki je ne razumem: zakaj dobi otrok v eni uri 40 stopinj vročine?
• Kaj mi gre na živce? digitalni termometer

 

Hartmutu Bieberju bi bilo treba postaviti spomenik, pa nima revež niti svojega gesla v Wikipediji. Njegova serija knjig Medo Jaka (mislim, da je Jaka v originalu Bodo) nam imenitno krajša večere pred spanjem - kadar mali raje ne skače po postelji ali se skriva Čombeju.

Zdaj že zacementirana navada, da se Muki očedi in dobi nato za nagrado pred odhodom v svojo posteljo minuto ali deset branja v “taveliki postelji”, prinaša dobro voljo vsem udeležencem. Ta hip je najbolj aktualen Medo Jaka v praznični verziji (v slovenski izdaji). Mali si je že pozorno ogledal izdelavo in pakiranje daril, ampak daleč največji krohot je zbudil pri njem Medov seznam želja. Stavek “Dragi Božiček, prosim, prinesi mi žogo, rdeč skiro, sestrico in piškote.” zbudi vsakič salve smeha.

Mali si najbrž misli, da je Jaka en velik bumbar. Pravilen odgovor, kaj potrebuje fant za darilo, je namreč (prosto po Mukiju, vrstni red je fleksibilen): “Traktor s prikolico, tovornjak, buldožer, bager, kiper-prekucnik.” Včasih se uvrsti na seznam še avtobus, moj predlog, lesena železnica, pa ni deležen večje pozornosti. Še slabše se godi Lubičinemu predlogu, ta hip nepogrešljivemu skoraj biciklu za trendovske starše. Mali je videl leseno verzijo (Sevijevo kopijo) v BTC-ju in je ni niti povohal, čeprav je poleti na Gardi z veseljem zajahal plehovinasto verzijo.

Sestrica? Pajade.

Aja, Božiček seveda ni edini bradonja, ki bo mulca obiskal v naslednjih tednih. Miklavž bo privlekel suho sadje, ubogi dedek Mraz pa se bo tudi moral izkazati - naj ima mali možnost izbire, ne morem ga indoktrinirati pri dveh letih in pol, ne?

• Obrok: čista ničla
• Mukijev izraz: “Dedi Čuk ima malega čukca. Muki je čukec.”
• Stvar, ki je ne razumem: zakaj nismo zmagali že po rednem delu?
• Kdo mi gre na živce? pih, nihče, sama prijaznost me je

 

Z mularijo je križ. Vse, kar meri v višino ali dolžino manj kot meter, me zadnje čase iz ljubega miru (ljubeče, tako rekoč) grize - zadnji me je v brado včeraj šavsnil kosmati Čombe. Tudi packarije, ki so na sporedu po novem, zbujajo ob jasnem občutku ponosa in zadovoljstva strah - hudiča, kakšne bodo jutri naše lepe, doslej bele stene?

Križ pa je tudi z jezikom. Muki govori kot navit in na njegov besedni zaklad sem kar ponosen (veeeliko - ogromno? - besed, še nič kletvic), ampak pri dešifriranju je še vedno kriza. Težko bi rekel, da mulc pogrkuje, ker “r” ponavadi kar izpusti, včasih pa mu jo zagode tudi stavčna skladnja.

Ampak tako je življenje le še bolj zabavno. Včeraj je recimo v avtu razložil tole: “Muki šel z babico dedijem v Kamnik. Na Žale! Stric zbolel bil. Poškropili strica!” Ker nama je z Lubico jasno obvisela čeljust, sva rabila ene tri ponovitve, preden nama je kapnilo, o čem mali govori. “Ti, poslušaj, meni se zdi, da tega strica ni več z nami,” je bil moj modri komentar.

Reč sva preverila in res je bilo takole: tast in tašča, torej Čuk in Sovica, sta šla kropit enega pokojnika. Mali ni trpel, ker sta šla v vežico vsak zase in je medtem nanj ves čas v avtu pazil drugi član familije. Je pa skapiral, da se nekaj dogaja, in naredil obnovo. Mimogrede, črna fana na hiši ni visela. Ko sva Sovico vprašala, kdo je umrl, je rabila kakih pet minut, preden se je spomnila imena pokojnika. Domnevam, da je šlo torej bolj za vljudnostno gesto.

• Obrok: banana
• Mukijev izraz: brezvezno (up. “Ta traktor je brezvezen.”)
• Stvar, ki je ne razumem: kako lahko dobiš 8 golov v 90 minutah?
• Kdo mi gre na živce? običajni osumljenci: Rupel, Zahovič, nič pretresljivega

Ja, kategorije so spremenjene.