In kakšni so bili vaši prazniki? Hm, po skoraj dveh tednih bolj ali manj intenzivnega lenarjenja moram na pomoč poklicati svoj žepni fotoaparat, se popraskati po glavi in se spomniti kakega utrinka.

Torej (ne nujno politično in moralno korektno, urejeno po pomenu ali kronološko): Olimpija je nabila Jesenice, maček s predolgimi kremplji je nabil mene, naš mali pa bi nabil bratca, če bi ga po naključju dobil (komentar na obisk 6-mesečnega mladička s Švedske: “Muki bo Dabidu glavo odžagal pa reku bejž!”). TV program, kolikor ga je že bilo v teh dneh (HTV je med drugim v paketu uspešnic predvajal Casino Royale, Pop pa Vonj po ženski – morda bi morali Hrvati razglasiti televizijsko cono in se razširiti k nam po luftu, ne pa po vodi?) je bil katastrofalen, Lubica je še drugič zaspala pri uvodnih prizorih Little Miss Sunshine na devedeju (in jaz sem še drugič sam zelo užival prve pol ure – potem ko deda umre, se stvari zame obrnejo malce preveč v predvidljive vode), zato pa je ostala budna do konca praznično lahkotnega Hrestača (ugotovitve: “hudič je imel velika jajca”, “najlepša balerina je bila tista s krono, na kateri so utripale lučke” – in jaz jih bom slišal, ker spet jemljem stvari iz konteksta in jih prikazujem v popačeni luči).

Še kratek komentar k pripeti fotki (ta je informativne narave in nima umetniške vrednosti, vem): Stric Tomaž je najboljši Božiček (1), mehurčki so kul (sprehodi v kul vremenu pa ne, 2), Lego rules (3), snemanje novega pacientskega koledarja je uspelo (ne, to NISEM jaz, 4), na srečo je ostalo pri besednih grožnjah (David je kjut, 5), silvestrovalo se je do pol enih (“nisem zaspan, samo zeham” press, 6).

  • Share/Bookmark
 

Pornič z vsebino?

20.12.2007

Življenje decembra je noro. Če nima zabave eden, jo ima drugi (druga). Lubica ga je biksala v torek (oba pozabila, kje), četrtek (sindikalec), sobota (babnice), nedelja (žur doma), včeraj, ko se je ljubko postarala na okroglih 33, pa je letom primerno omagala. Saj ne, da bi se pritoževal, saj tudi mene tačke ne nosijo najbolj živahno naokrog, čeprav se moja sezona šele začne. Danes sindikalec, prihodnji teden pa pacienti in prosto po programu do bridkega konca …

Pri vsem tem ponočevanju bi človek res rabil kako noč spanja. V ponedeljek sem zato po zadnji hokejski rekreaciji v tem letu ob pol dveh prav potihem pribremzal domov. Prej sem spil 5 kokakol in šele pri šanku za lahko noč rekreativno spil en viski in mislil sem si, da se bom vsaj malo naspal … No, potem so se pa šoki kar vrstili. Najprej me je v zakonski postelji žena kljub izrecni prepovedi pričakala z dvema dedcema. Eden je sicer kastriran in kosmat po vsem telesu (in ima štiri tace), drugi pa meri slab meter in je trinajst let in pol premlad, da bi naredil otroka, tudi če bi spal pri kaki Spearsovi. Mačka sem še nekako prestavil, mali pa je šel v svojo tamalo posteljo bolj ogorčen. Ležanje v taveliki si je prislužil s tuljenjem, ampak ker imam trdo očetovsko srce, sem mladička okrog dveh le izselil.

A upanje, da bom potem mirno zaspal, se je izjalovilo. Nespečna Lubica me je zasipala z modrimi vprašanji, katerih krona je bilo tole – iz ljubega miru, lepo prosim, jaz sem kot ne-seks-objekt že ves zbutan od hokeja ležal v nizkem štartu za smrčanje. “Ti, a misliš, da obstajajo porniči z vsebino, taki, da ne bi bilo samo seksa?” – “A misliš taki, da bi recimo glavnemu junaku spotoma umrla mama, ali kaj?” sem tečno zagodrnjal in dodal, da ne bom odgovarjal na vprašanja do jutra. Zjutraj sem pomislil, da je Lubica morda mislila na pornič brez srečnega konca, ampak debata je dotlej že zamrla. Pih.

Takole, dovolj do praznikov. Svojemu edinemu bralcu sporočam, da bo dobil voščilnico v nabiralnik, tistim trem bralkam, ki jih še ne poznam, pa želim vse najlepše. Sitnobam, ki bi rade pustile kako zlobno sporočilo, pa z Greyjevo pomočjo pošiljam tole: “Dedka Mraza ni, za vas mi dol visi. Srečno 2008.”

  • Obrok: tečem na ribice in deci (?) vina
  • Mukijev izraz: “Božiček je kozliček.” (with a little help from his loving dad)
  • Stvar, ki je ne razumem: kolikokrat lahko zavrtiš Thank God It’s Christmas in Last Christmas v enem dnevu radijskega programa? Tisočkrat? (še vedno pa me razveseli Driving Home For Christmas, resno).
  • Kaj mi gre na živce? Glavobol (Danes zvečer imamo sindikalca. Tole je pogled v temačno jutrišnje jutro.)
  • Share/Bookmark
 

Kva, kva, kva!

3.12.2007

Očetovstvo je polno drobnih presenečenj. Razlogov za ponos imaš cel kup, priložnosti za drobne hudobije, ki bi jih pedanten kritik zaman iskal v debelem kupu knjig z nasveti v slogu “kako vzgojiti genija”, pa tudi. Teh bukel ne berem, kar pa je tako najbrž že jasno.

En moj nekdanji prijatelj (še danes mi je žal, da v njegovem lokalu nismo vrgli fliperja po štengah v klet) je govoril, da bo otroka vse naučil kontra. “Kazal mu bom mačka, pa bom govoril, da je to pes,” se je šopiril. Takim ljudem bi bilo treba prepovedati imeti otroke, ne?

No, recimo, da si jaz dovolim le drobna odstopanja od polikanega, skoraj bogaboječega vzgojnega vedenja. Mulcu sem, kot sem se že hvalil, začel vcepljati v bučo prve informacije o tem, kateri so “naši” in kateri “vaši” (glej fusnoto v tem vpisu), sicer pa sem skoraj prepričan, da malega ne učim kozlarij. Ampak pri dveh letih in pol je že namazan z vsemi žavbami, zato strelja tudi bisere, kot so ti spodaj. Ob njih se seveda zabavam in mi ne pade na pamet, da bi malega kaj sekiral.

- “Babi, ne govori neumnosti.” (Potem ko ga je Sovica skušala prepričati, da se na nebu za letalom vidi bela črta, ura pa je bila šest zvečer in zunaj trda tema.)
- “Glej, kako sem ti razmetal igrače. Ne, ne bom jih pospravil, niso moje.” (Pubertetniškemu bratrancu na včerajšnjem svakovem rojstnem dnevu.)
- “Mami je coprnica.” (Tega niti Lubica še ne ve, ampak zadnjič sem ga posnel pri teh ljubečih besedah. Bom pripopal, če bom imel kaj časa za obdelavo tona.)

Ampak pravi biser je mladičkovo žabarsko zavijanje. Ko sva se z Lubico spoznala, se je pritoževala, da sem “en zafnan Lublančan”. Ampak vsaj deset let pridno kvaka tudi sama, zato sva zdaj v dilemi: kdo je naučil malega govoriti po ljubljansko? Zadnji teden se rafali kar vrstijo: “Oči, kva je to?” – “Mami, kva delaš?” – “Božiček, kva boš pr’nesu?” (To zadnje je vprašal figurico, ki žalostno binglja v likalnici, resno.)

Suma sta oprani obe babici – ena govori pristno kamniščino, druga pa kot Štajerka s 40-letnim stažem v Ljubljani nekaj nedoločljivo zmešanega, torej ostaneva starša.

Kva pa vem, kdo je kriv. Ampak sliši se fino.

  • Obrok: ena uboga mandarina
  • Mukijev izraz: “Kva bo prnesu Božiček?”
  • Stvar, ki je ne razumem: zakaj dobi otrok v eni uri 40 stopinj vročine?
  • Kaj mi gre na živce? digitalni termometer
  • Share/Bookmark
 

Hartmutu Bieberju bi bilo treba postaviti spomenik, pa nima revež niti svojega gesla v Wikipediji. Njegova serija knjig Medo Jaka (mislim, da je Jaka v originalu Bodo) nam imenitno krajša večere pred spanjem – kadar mali raje ne skače po postelji ali se skriva Čombeju.

Zdaj že zacementirana navada, da se Muki očedi in dobi nato za nagrado pred odhodom v svojo posteljo minuto ali deset branja v “taveliki postelji”, prinaša dobro voljo vsem udeležencem. Ta hip je najbolj aktualen Medo Jaka v praznični verziji (v slovenski izdaji). Mali si je že pozorno ogledal izdelavo in pakiranje daril, ampak daleč največji krohot je zbudil pri njem Medov seznam želja. Stavek “Dragi Božiček, prosim, prinesi mi žogo, rdeč skiro, sestrico in piškote.” zbudi vsakič salve smeha.

Mali si najbrž misli, da je Jaka en velik bumbar. Pravilen odgovor, kaj potrebuje fant za darilo, je namreč (prosto po Mukiju, vrstni red je fleksibilen): “Traktor s prikolico, tovornjak, buldožer, bager, kiper-prekucnik.” Včasih se uvrsti na seznam še avtobus, moj predlog, lesena železnica, pa ni deležen večje pozornosti. Še slabše se godi Lubičinemu predlogu, ta hip nepogrešljivemu skoraj biciklu za trendovske starše. Mali je videl leseno verzijo (Sevijevo kopijo) v BTC-ju in je ni niti povohal, čeprav je poleti na Gardi z veseljem zajahal plehovinasto verzijo.

Sestrica? Pajade.

Aja, Božiček seveda ni edini bradonja, ki bo mulca obiskal v naslednjih tednih. Miklavž bo privlekel suho sadje, ubogi dedek Mraz pa se bo tudi moral izkazati – naj ima mali možnost izbire, ne morem ga indoktrinirati pri dveh letih in pol, ne?

  • Obrok: čista ničla
  • Mukijev izraz: “Dedi Čuk ima malega čukca. Muki je čukec.”
  • Stvar, ki je ne razumem: zakaj nismo zmagali že po rednem delu?
  • Kdo mi gre na živce? pih, nihče, sama prijaznost me je
  • Share/Bookmark
 

Muki barva

Z mularijo je križ. Vse, kar meri v višino ali dolžino manj kot meter, me zadnje čase iz ljubega miru (ljubeče, tako rekoč) grize – zadnji me je v brado včeraj šavsnil kosmati Čombe. Tudi packarije, ki so na sporedu po novem, zbujajo ob jasnem občutku ponosa in zadovoljstva strah – hudiča, kakšne bodo jutri naše lepe, doslej bele stene?

Križ pa je tudi z jezikom. Muki govori kot navit in na njegov besedni zaklad sem kar ponosen (veeeliko – ogromno? – besed, še nič kletvic), ampak pri dešifriranju je še vedno kriza. Težko bi rekel, da mulc pogrkuje, ker “r” ponavadi kar izpusti, včasih pa mu jo zagode tudi stavčna skladnja.

Ampak tako je življenje le še bolj zabavno. Včeraj je recimo v avtu razložil tole: “Muki šel z babico dedijem v Kamnik. Na Žale! Stric zbolel bil. Poškropili strica!” Ker nama je z Lubico jasno obvisela čeljust, sva rabila ene tri ponovitve, preden nama je kapnilo, o čem mali govori. “Ti, poslušaj, meni se zdi, da tega strica ni več z nami,” je bil moj modri komentar.

Reč sva preverila in res je bilo takole: tast in tašča, torej Čuk in Sovica, sta šla kropit enega pokojnika. Mali ni trpel, ker sta šla v vežico vsak zase in je medtem nanj ves čas v avtu pazil drugi član familije. Je pa skapiral, da se nekaj dogaja, in naredil obnovo. Mimogrede, črna fana na hiši ni visela. Ko sva Sovico vprašala, kdo je umrl, je rabila kakih pet minut, preden se je spomnila imena pokojnika. Domnevam, da je šlo torej bolj za vljudnostno gesto.

  • Obrok: banana
  • Mukijev izraz: brezvezno (up. “Ta traktor je brezvezen.”)
  • Stvar, ki je ne razumem: kako lahko dobiš 8 golov v 90 minutah?
  • Kdo mi gre na živce? običajni osumljenci: Rupel, Zahovič, nič pretresljivega

Ja, kategorije so spremenjene.

  • Share/Bookmark
 

Mladiček žica

17.10.2007

Ko greva s tamalim v trgovino (Mercator, če že morate vedeti, ker je pač najbližji), mu kupim žemljico. Včasih nažica še vodo, avtomobilčkom in podobni plastični šari pa se za zdaj uspešno izogibam. To ne pomeni, da jih ne greva gledat. Nasprotno, najprej jo mahneva k igračam, se tam parkirava in potem podrobno pogledava, kaj je na policah (bolj malo, veliko je kitajskih jajc, robe pa ne filajo prav ažurno). “Oči, pokaži tistega!” (Ubogam.) “Pa še tistega! In tistega!” In v tem slogu, dokler ne pogledava 5-6 avtov, pokomentirava, kako dobri so, in se nato spokava. Mali se je navadil, da avte le pogleda, ampak na sumu ga imam, da bo vsak hip udaril na plan z žicanjem v štacuni.

Doma je že začel. Ko sem mu včeraj povedal, da greva danes na obisk k ljubljanski babici, je najprej z nasmehom rekel: “Kaj bo dala babi? Avtomobilčka!” – “Ne, Muki, babi ti bo dala kakšno mandarino,” sem hitro ukrepal, a z odgovorom ni bil čisto zadovoljen.

Svoje zahteve – kje hudiča se je mulc zaljubil v avte in kamione, ko pa sem jaz kot otrok nabijal le žogo? – izraža zelo jasno. Najin jutranji pogovor – pred vrtcem sva si vzela ekstra čas za poleževanje, ker Lubice ni – je potekal takole:

Jest: »Mucek, kje je mami?«
Mali: »V Londonu v službi. Bo pr’nesla gasilca.«
J: »Kakšnega gasilca?«
M: »Za Mukija.
J: »U, nobel.«
M: »No-bel.«
J: »A se veseliš?«
M: »Jaaaa! Muki bo lupčka dal mamici, bo pr’nesla gasilca.«

Kaj naj naredim? Se režim, mu dam dve po riti ali začnem maratonsko predavanje o tem, da materializem ni vrednota, ampak satanski greh? Pih, ta vzgoja – nikoli ni nič prav.

  • Zadnji obrok: jabolko (neverjetno, zdrava hrana!) // Zadnji Google: kylie white diamond // Zadnji YouTube: rugby england france // Zadnji oddan tekst: ubadam se z enim fajn intervjujem // Odštevanje: dve uri, pa po malega v vrtec //: Oklepaji v vpisu: 3
  • Share/Bookmark
 

3. oktober (predvčerajšnjim, sem pač len in počasen) nima posebnega pomena v koledarju (Wikipedia ne omenja nobenega velikega praznika), zato bi morda izkoristil priložnost in ga poimenoval dan izjav za poscat.

Najprej so me že zjutraj na radiu razveselili vrli cvetličarji, ki se pripravljajo na rop leta, 1. november. Tisti lopovi z britofa, pri katerih so cene že tako navite, so se domislili slogana, ki mora seči v srce še tako zakrknjenemu škrtuhu, ki se mu žvižga za pokojno žlahto. Reklamo obnavljam po spominu, ne garantiram, da 100% natančno: “Bla bla bla, bla bla bla. Cvetje ve, kdo pogreša,” žgoli glas v reklami. Ma j***te se, cvetje ve en drek, vem pa jaz, da bom šel na Žale s svečko brez plastične kante in da ne bom kupil ne cvetja, ne sladkorne pene / pleskavice / helijevega balona – skratka sranja, ki ga kot na semenj navlečejo pred pokopališče okrog 1.11.

Gremo naprej. Mladinec, ki si je v nedeljo priigral prvo konkretno plavico v življenju s spektakularnim trkom v mizo (kri ni špricala, ima pa mali zdaj vsak dan drugačno maskaro), preseneča z vedno boljšimi domislicami. Svoji materi je tako ob serviranju večerje v sredo odgovoril tisto, kar bi ji jaz, če bi si upal (kdo bo pa jedel polnozrnat mlečni riž, lepo prosim?): “Mami, ne bom jedel. Vrži v kanto!

Ko je šel mali junak spat, sem se spravil gledat Kmetijo. Ponavadi ne mešam posla in vpisov na temu blogu, zato upam, da mi bralka s Pop TV ne bo zamerila, če napišem, da Kmetije ne bom več gledal. Vzrok ni tisti kmet, ki je v resnici kmet, ampak “kmet”, ki je z razneženim glasom skoraj smrkal pred kamero (spet obnavljam po spominu): “Res se veselimo naše krave, zelo jo pogrešamo.” Opomba, to ni kaka sirotica, ki bi jo kmetje vzgajali namesto mame, ampak pač kar ena krava, ki je še niso niti videli in ki bo najbrž stala v štali, dokler je ne bodo predelali v šnicle.

S Kmetije sem potem za češnjico na torti skočil še na fuzbal na TV3. Tam je Gliha pokomentiral gol Škotov v 89. minuti tekme Celtic-Milan z besedami, vrednimi kakega nadškofa ali pa vsaj bumbarja Zlatka Zahoviča: “Mi nekaj obračamo, bog pa na koncu obrne.” No, Bog/bog, če že obstaja, definitivno ne gleda fuzbala. Če bi ga, bi v Dido v sredo zvečer usekala strela. Ne, kurji tat, blefer, duhovni brat Pippa Inzaghija ni dal po tekmi nobene izjave. Upam, da ni več v nezavesti, revež.

  • Zadnji obrok: hm, še nič // Zadnji Google: alisher usmanov // Zadnji YouTube: dida (glej zgoraj) // Zadnji oddan tekst: nekaj o Lost // Odštevanje: vikend, pridi! // Število oklepajev v vpisu: 5
  • Share/Bookmark
 

S politiko se – da ne bi koga stisnilo pri srcu – v naši bajti praktično ne ukvarjamo. Če mi verjamete ali ne, ne vem niti tega, koga bo (bi?) mati mojega otroka volila na predsedniških volitvah. Domnevam, da se tudi njej ne sanja, koga bi izbral jaz, če bi že šel v tisto šolo (pa ne bom, vsaj v prvem krogu ne), v kateri je najino volišče.

Še manj se sanja o politiki malemu, logično. Sicer pa mulc pri dveh letih tudi nima razvitega smisla za politično korektnost (ali kakorkoli se že po slovensko reče temu, da ne zmerjaš ljudi, ki so videti ali slišati drugačni ali se drugače vedejo), kar bom ilustriral z naslednjim primerom. Stali smo na Cankarjevi in z velikim navdušenjem sem si ogledoval potopne stebričke (to je strokoven izraz, če se ne motim). Svojega navdušenja nad tem, da dežurni kmetje pravi mestni frajerji ne bodo mogli več parkirati meter od Name in Joeja Penasa, še nisem do konca ubesedil in izdavil, ko je mimo že pribrzela predsedniška kandidatka. In še preden sem lahko karkoli komentiral, je mali s tistim svojim nedolžno-navdušenim izrazom na obrazu vzkliknil: “Mami, glej, sesalec!”

Eleni se opravičujem, ker jo je moj mali (domnevam) zamenjal z Nunujem iz Telebajskov, in ji sporočam, da mu bom ob priliki pojasnil, kdo je in kaj dela (Elena, ne Nunu). Obenem ji sporočam, da jo bom obravnaval enakopravno kot vse druge kandidate: če jo bom videl na TV, bom preklopil na najbližji fuzbal, pa tudi glasu ji – tako kot drugim – ne bom dal.

P.S. Tole je dilema, ki je sam ne znam razvozlati: dragi bralec, ali je politično nekorektno, če pripomnim, da ima Pečaričeva podoben glas kot pevka iz skupine Patetico?

  • Zadnji obrok: bobi palčke, katastrofa // Zadnji Google: tunnel vision book // Zadnji YouTube: michael mifsud sinks man utd // Zadnji oddan tekst: priprave za en “reality” // Odštevanje: 6 ur do pira s pacienti // Število oklepajev v vpisu: 6
  • Share/Bookmark
 

Razlogov za skok na morje je bilo ta vikend vsaj 25, kolikor je (v Celzijih) nameril termometer v soboto dopoldne. Toliko jih sam sicer ta hip ne morem zmetati na kup, ker imam možgane na off, dela pa še preveč. Sem si pa ob soncu zapomnil še gradbišče starega hotela Palace (za Mukija, ki je nor na bagerje, ima bajta nebeško podobo zdaj, ko je še nedokončana), brezvetrje in kavico v kratkih rokavih ob devetih zjutraj v pajzlju, v katerem ponavadi razsajajo mulci (prehitel sem gužvo, naš mali pa je medtem še zajtrkoval z mamo na drugi lokaciji) ter ribe in drugo imenitno hrano v Strunjanu, čeprav je Muki med kosilom raje poziral kot obedoval.
Tudi pleh godba v nedeljo zjutraj ni bila slaba. Nažigali so celo tisto melodijo – tule sem našel vzorec -, ki se je najbrž še kdo spomni iz špice Smogovcev – tistemu, ki me lahko glasbeno podkuje in me razsvetli s podatkom, za katero skladbo gre, bom večno hvaležen.
Dejstvo, da je mulc na sprehodu spet zelo hitro obupal nad hojo, majku mu, pa bom v maniri ljubečega očeta hitro pozabil.

  • Zadnji obrok: danes še čisto nič // Zadnji Google: pierre dagenais // Zadnji YouTube: petelini iz EBEL // Zadnji oddan tekst: še en reality šov // Odštevanje: 5 minut do malice // Število oklepajev v vpisu: 3
  • Share/Bookmark
 

Zadnjič sem reševal nekakšen test, s katerim pogruntaš, kako se odzivaš na konflikte. Zelo pričakovano mi je šablona pokazala, kar tako že vem: da sem prepirljivec. Mi je kar malo nerodno, in najbrž bi moral biti tiho, pa seveda ne bom. Raje bom dodal: “No, a sem vam rekel?!”

Da ne bi kot pokvarjena plata po spodrsljajih Slovenije tulil v isti rog z vsemi razočaranci, sem se pred slabim tednom, po 5 zmagah Slovenije v ravno toliko tekmah, spravil naškljocat vpis Slovenija bo izgubila. Poučen z dolgoletnimi izkušnjami sem hotel le vnaprej povedati, da ne verjamem v uspeh slovenske košarkarske reprezentance. V nasprotju z evforiki, ki sem jim pritisk dvigne za 100%, ko začne kakšno naše moštvo malo zmagovati, sem raje zaupal dosedanjim izkušnjam.
Odziv: 2.175 različnih obiskovalcev je povprečno porabilo 9:48 minute za branje (vir: Google Analytics) teksta, v katerem sem med drugim omenjal trio s klopce, Papaloukasa in Pipana. No ja, vsaj delček bralstva je nekaj časa namenil tudi komentiranju. Tako sem med drugim izvedel, da “nimam pojma o basketu”, da sem “tipični Slovencelj”, da “ne vem, kaj bi napisal ob čiku in kavi”. Najbrž bi moral danes dostojanstveno molčati in si misliti svoje. Pa ne bom. Zelo rad bi se poimensko zahvalil vsem za mnenje, a bi bil seznam predolg, pa tudi anonimce, ki so pisarili večkrat pod različnim imenom, bi potem težko popredalčkal.

Zato bom strnil svoje vtise takole: “No, kdo je zdaj budala, ki nima pojma o košarki?”

P.S. Mi je pa kar malo odleglo, ko so naši včeraj premagali Francoze. Prvič zato, ker so si vsaj sedmo mesto zaslužili (a sem morda rekel, da jim ne privoščim uspeha – rekel sem le, da jim ne bo uspelo – in jim ni), drugič pa zato, da me ne bi kdo razglasil za čarovnico in me dal zažgati na grmadi, ker sem tako zadel z napovedmi.

  • Zadnji obrok: kokakola // Zadnji Google: JR Holden // Zadnji YouTube: Adebayor // Zadnji oddan tekst: intervju z enim Škotom // Odštevanje: tri ure do hokeja // Število oklepajev v vpisu: 2

Tako, hovk. Prihodnjič pa zares o mulcu – o košarki pa nič do naslednje vojne.

  • Share/Bookmark