Blog? Dolgcajt.

17.03.2009

Zdaj vem, zakaj se mi ni dalo pisati celo leto in zakaj je tako preprosto presedlati na razne Twitterje, Facebooke in podobno. Zato, ker se človek – še posebej, če je v življenju plačan za pisanje in tega potem ne more jemati ravno kot nekakšno rekreacijo in sprostitev od običajnega dela -, ki se mu ne dogaja nič posebnega, težko blazno vživi in izlije svoje srce na tipkovnico (tukaj si predstavljaj poslušaj tisti zvok, ko potegneš vodo v sekretu). Skratka, doma je vse po starem, avta še ni, o Bernieju Madoffu, Jade Goody ali Josefu Fritzlu pa ne mislim razpravljati.

Word count: 100.
  • Share/Bookmark
 

Prva runda daril

7.12.2007

Prvi letošnji veselodecembrski večer daril je za nami. Mucka sva, kot se (ne) spodobi, indoktrinirala z vsemi klišejskimi fintami. “Napisal” je pismo Miklavžu, ta pa ga je z mojo nesebično pomočjo “odnesel” z okenske police in nato z Lubičino nesebično pomočjo prinesel žakeljček za spanje, sadje, čokolado in zmagovalca večera, Legov buldožer.

Ampak, porkaduš, tega, ali Miklavž sploh rabi pisma li prinese svoje sadje in druge ljubke drobnarije kar avtomatsko, sploh ne vem. Očitno nisem bil vzgojen v primernem duhu … kar nas pripelje do večnega družinskega kamna spotike.

Lubica je prepričana, da ji enkrat nisem dal nič za Miklavža. Problem je v tem, da je morda to celo res, a gre za mučni dogodek izpred slabega desetletja in posledico tega, da je pri nas nastopal zgolj dedek Mraz in še nisem bil ustrezno izšolan. Kakorkoli že, vsako leto slišim isto zgodbo: “Predlani sem jokala, ker nisem nič dobila.”

Ah, drek, potem ko pojasnim, da sem “predlani” jokal kvečjemu jaz, medtem ko sem kupoval (namesto da bi probal z macolo) kamenčke (za darilni paket Miklavž/rojstni dan/Božiček/dedek Mraz) na Mestnem trgu, se “predlani” ponavadi spremeni v “lani”. Jebemumiša, lani tak čas smo se greli na tajski plaži, ne pa čakali na darila, hudiča!

Kakorkoli že, lekcija deluje in zdaj vsako leto pridno romam na pohod že v začetku meseca. Za arhiv: “nič mi nisi prinesel 2007.” sestavljajo štumfki, pomaranča, čokolada in karti za Hrestača.

  • Obrok: en ubogi sendvič
  • Mukijev izraz: “Baby Center.” (for very obvious reasons)
  • Stvar, ki je ne razumem: vse mi je jasno, saj je petek ;)
  • Kdo mi gre na živce? Evroliga: tako obupnega nasprotnika pa še ne
  • Share/Bookmark
 

Kadilci škodljivci

23.11.2007

Pozoren bralec je najbrž že lahko razbral, da se tule namenoma zapletam v otročje (infantilne?) teme in se v velikem loku izogibam življenjsko pomembnim dramam. O politiki ne nameravam razglabljati, s športom pa sem poskusil, a je bil takoj cirkus. Tokrat bom naredil izjemo in se lotil čikov, ker mi kadilci spet dvigujejo pritisk.

Takole, za začetek malo zgodovine: cigaretni dim sem intenzivno žrl 25 let. Potem je moj direktni prednik, primarni generator dima v gospodinjstvu, podlegel zaradi infarkta, kar me ni ravno osrečilo. Nato sem malo manj dima žrl še nadaljnih kolikor-koli-let-že-imam minus 25. Sam nisem nikoli prižgal cigarete. Nikoli, tudi probal nisem, prisežem, pa me tudi ne mika.

V dimu sem bil vsepovsod: doma, v avtu, vseh pajzljih (ja, alkohol sem že probal, hvala za vprašanje, nisem Sveti Peter), v katere sem hodil, in na primer v hali Tivoli, v kateri se včasih po prvi tretjini hokeja sploh ni več videlo na drugi konec. Lokalov, v katerih so v zadnjih letih posmehljivo postavljali kartončke “miza za nekadilce” v kak zanikrn kot, sploh ne bom omenjal.

Skratka, tretjina stoletja žrtja dima, ki ga nisem generiral, se mi zdi zadosti dolga doba, da sem lahko zdaj kako leto antikadilski fašist. Kadilci, odj***te mi s poti. Poln k***c imam vašega tarnanja. Sodelavka mi pride vsak dan obupano tožit, da “res mora dol, ker ji ta zakon ne dovoli kaditi na hodniku”. Pa kaj potem. Oblecite puhovke, pojdite kadit pred vrata, v klet ali na balkon. Zakaj pričakujete, da vas bom razumel, če se je vam fučkalo zame toliko časa? A je mene kdo kdaj vprašal “poslušaj, fantek, te moti, če ti prižgem čik tule v glavo, medtem ko gledaš tekmo”? Je kdo rekel “oprosti, vem da ti bo jakna smrdela do nezavesti”?

Da se ne bomo razumeli narobe: ne mislim moralizirati o zdravju. Ne bom umrl od vaših čikov in v familiji mi nihče več ne bo umrl zaradi dima, ker ne kadimo.

Ne čutim pa nobene odgovornosti, da bi moral vohati vas in vaš smrad. In ne, ne mislim se vam umikati, tudi jaz grem rad v lokale in ne mislim piti kofeta v kaki slaščičarni, zato da boste vi lahko okupirali vse ljubke barčke na dobrih lokacijah.
Lokali propadajo? Lepo prosim. Tough shit, bad luck, kaj naj rečem. Nič nisem opazil, da bi kdo zahteval, da moramo vsi začeti kupovati čaje, župe in čigumije, ko so npr. začeli šutirati na cesto zaposlene v Drogi Kolinski (bemti, kaka kombinacija: samo še HK Olimpija Jesenice nam manjka, ko bo kak tajkun združil imperij). Zaradi zapiranja lokalov, domnevno zaradi čikov, bomo pa vsi skočili na noge. Lokali, humanitarne ustanove kulturnega pomena, zibelka svobodnega duha, redni in pošteni davkoplačevalci pa res ne smejo propadati, ne?

Ma fakof, dajte mi mir, da lahko uživam vsaj kak mesec, saj boste tako spet kaj zakuhali in privlekli čike nazaj. Medtem pa si najdite drugo delo, če živite od pijančkov in kofetarjev s cigareto v rokah, ali pa poglejte okrog za kako drugo lokacijo ali drogo, če že rabite zasvojenost. Heroin, anyone?

Lep pozdrav, vaš nestrpni nekadilec.
(Preden se začnete zgražati: če mislite, da je moje življenje eno samo sovraštvo do kadilcev in čikov, bi me morali slišati v kakšnem izbruhu proti pogrkovalcem na radiu, paranoidnim politikom in podobnim spakam.)

  • Obrok: kokakola, legalna droga, zanalašč
  • Mukijev izraz: “Medo Jaka gre k Božičku.”
  • Stvar, ki je ne razumem: komu se je zdel McClaren pametna izbira?
  • Kdo mi gre na živce? em, kadilci mi danes ne dišijo posebej
  • Share/Bookmark
 

Domislice iz vrtca

15.11.2007

Muki in Umazanec

Nad vrtcem se doslej nisem posebej pritoževal. Mali je sicer parkrat zbolel, ampak uši in kletvic domov še ni prinesel, tako da je vse okej. No ja, če nam ravno ne vsilijo prijateljčka …

Kolikor vem, imajo v vseh vrtcih prakso, da otrokom v skupini predstavijo figuro, lutko, skratka eno reč, ki bi ji opazovalec lahko rekel “virtualni prijateljček”. Ker dajem v tem blogu vsem po vrsti partizanska imena, tudi prijateljčku ne bom rekel Bine, ampak bom rekel, da gre za Umazanca. To reč mulci čez teden vlačijo gor in dol, za vikend pa enemu pripade čast, da jo zvleče domov.

Naš Muki je prišel na vrsto prejšnji petek. “Kva pa je to za ena pošast?” sem napadel varuško, medtem ko se je Lubica, ki je tokrat prišla z menoj po malega, z eno roko že držala za glavo, z drugo pa mi je osramočeno hotela zapreti gofljo. Varuška, prijazna punca, me je le rahlo karajoče pogledala in rekla: “To je Umazanec, z vami gre domov.”

Pajade. In kaj naj z njim? Moj Muki ima v postelji že Medveda, Mucka, Zajčka, Pikota in Cucka, v kopalnici pa še Tigra in Medveda s Tajske. Poleg tega hodi po bajti kosmati Čombe (resničen, živ organizem). Kaj naj delam s še eno polmetrsko, hm, pošastjo?

Morda rabi kak otrok Umazanca, da s kom naveže pristen stik, ampak mi to raje počnemo z drugimi malčki. Na obisk k Mukiju sta pribremzali mala in velika Štrumfeta (sestrični) in bajta se je v petek zvečer menda kar tresla (naj pojasnim “menda”: z dvema pijandurama sem bil na hokeju na senčni strani Alp). V soboto je mali že zbolel in se z Umazancem nismo ukvarjali, če izvzamem Lubičino skrb za higieno. Lutko je hotela oprati v vaš-mašini, pa sem protestiral. Si predstavljate, da bi Umazanec razpadel in bi postala midva znana v vrtcu kot njegova morilca?

Kakorkoli že, glavna – in, če mene vprašate edina – finta Umazanca je, da paše k njemu zvezek. V ta zvezek potem starši napišejo, kaj vse je Umazanec delal čez vikend. Skratka, še ena priložnost, da starši tekmujejo. Eni peljejo Umazanca za vikend na morje, drugi pripoved ilustrirajo, tretji okrasijo poročilo z rožicami. Mi smo bili na vrsti recimo deseti, opazil sem pa en sam razumen vtis (od mame, ki se mi je že prej zdela najbolj normalna v tistem kurniku, ki sem ga spoznal na roditeljskem sestanku). Nekaj v stilu “mami in oči sta šla na morje, Umazanec pa k babici”. Fair enough.

Pri nas sem se jaz potem zgrudil za mizo, prebral druge abotnosti in napisal s svojim čitljivim rokopisom nekaj za silo prijaznega. Pozoren bralec bo v mojih vrsticah našel kak ščepec pikrosti in cinizma, ampak generalno gledano nisem šel predaleč. Upam, da je Lubica ponosna: ko sem se javil, da bom jaz poročal o visokem obisku, se je namreč kar malce ustrašila, da bom spravil skupaj kako sranje (recimo nekaj v slogu tega vpisa).

  • Obrok: avtomat je prazen, katastrofa
  • Mukijev izraz: “Jesenice so pra …” – priznam, pomagal sem mu pri izgovorjavi)
  • Stvar, ki je ne razumem: kdo je Indira (povsod so plakati za “koncert leta”)
  • Kdo mi gre na živce? luzerji z volitev in KAC (na ku**c)
  • Share/Bookmark
 

Star in polomljen

25.10.2007

Nazadnje sem si najbrž zataknil majico za hlače in potegnil kavbojke visoko čez pas, ko so Depeche Mode prepevali Just Can’t Get Enough (enkrat v drugem razredu osnovne, torej). No, ta teden sem se že dvakrat našemil tako pražnje (čez sem seveda zvlekel jakno, da se stilska preobrazba ne vidi) in tako urejen odšibal po opravkih.

Hm, odšibal? Popravek: odvlekel sem se kot crknjena krava. Ker sem zadnje čase tipkal kot blesav (eden od fušev prejšnjega meseca se je ustavil pri 109.843 znakih s presledki) in premetaval mladička, me je namreč kot kako staro kljuse za vikend užgalo v križu. Recept za ozdravitev seveda poznam: v ponedeljek sem šel na hokej in se po dveh urah intenzivne igre počutil kot prerojen – dokler se nisem čez pol ure ohladil in ugotovil, da sem gibčen približno toliko kot plastični okostnjak v naravoslovnem muzeju.

Po 36 urah trpljenja me je rešila moja zlata maserka (naslova ne dam, ker že tako komaj dobim termin) in me spravila v vsaj približno spodobno formo. Prevod: za silo lahko hodim, o kakšni resnejši fizični dejavnosti pa seveda ni niti govora.

No ja, pa vsaj vem, kako se počutijo starejši ljudje – ampak jaz bom jutri spet okej, ti, če si po naključju starejši bralec, pa ne. Hovk.

  • Zadnji obrok: morda bi bil boljše volje, če bi šel na kosilo // Zadnji Google: copperfield // Zadnji YouTube: pozabil // Zadnji oddan tekst: razkrita vsebina ene raztegnjene serije // Odštevanje: dva dni do vikenda //: Oklepaji v vpisu: 3


  • Share/Bookmark
 

Pustimo se kupiti

26.09.2007

Reklame (kakorkoli se jim že danes učeno reče) za novi dnevnik, brezplačni Žurnal24, mi niso posebej všeč. Kup nekakšnih japijev pozira z notesniki, zraven pa so sporočila v slogu “Ne pustimo se kupiti”. Pajade. Tale, da je brezplačnik namenjen poslovnežem, ki rabijo zanesljive in neodvisne informacije, se mi zdi rahlo privlečena za lase. Prvič, kje bo japi svoj papirnati primerek (če ga rabi) dobil? Na svoji avtobusni postaji, na ljubljanskem metroju? Hmmm. Svoj papirnati izvod sem si danes – za probo, da ga vidim od blizu – sprintal z interneta, ker na vsej poti do službe iz avta nisem videl nobene kište, iz katere bi lahko cajteng vzel. Bo pa, citiram spletno stran, “po štirih tednih dosegljiv v vseh 20 urbanih središčih države”. Ljubljana, Maribor  … hm, Celje, Kranj, Koper, aaa, na pomoč, Novo mesto, Murska Sobota … jebemumiša, kje jih je še 13? Železniki, Piran, Goričko, Kamnik???

Drugič, ste prepričani, da ste zadeli svojo ciljno publiko? Ali pa da ste z oglasi zadeli ciljno publiko? Kaj pa vem, na prvi strani je tekst o Modrem varčevanju (temo so v Financah recimo obdelali junija), zraven napoved zgodbe o tem, da je bil Rašo kaznovan po eni od tekem EP v košarki (ojej, kdaj smo se že pogovarjali o košarki?), zgoraj pa Severina razlaga, da bi bila “super tajnica, lahko pa bi bila tudi čistilka”. No, tole zadnje se mi zdi že bolj tema za brezplačen dnevnik. Sploh sem mislil, da bo rahlo rumenih zgodb in “državljanskega novinarstva” (slabe kamuflaže za to, da žicaš za fotke, posnete s telefonom, in jih mizerno plačaš bralcu) več. Precej bližje kot naslovka je takemu “direktnemu” časnikarstvu recimo stran 4, na kateri se bohoti pesniški naslov “Ker Rog je preplačala, se zdaj bolj grenko bo smejala” (Vika, namreč).

Ah, dovolj o vsebini. Pravzaprav sem hotel napisati, da me moti trditev “ne pustimo se kupiti”, smo free (brezplačni) in free (neodvisni). Po moji logiki je lahko bolj neodvisen cajteng, ki ga vsak dan kupi nekaj deset tisoč ljudi (to je pač nekaj deset tisoč evrov prihodka), kot pa tisti, ki živi izključno od oglaševalcev. Politike tako ne berem, kdo si upa več povedati o grehih potencialnih plačnikov oglasnega prostora, je pa tule seveda drugo vprašanje.

Dejstvo pa je, da smo ljudje podkupljivi. Moj mulec, recimo, se je pustil kupiti staremu stricu. Stric, ki se – med nami, nobenemu povedat – po moje malo prepogosto vede kot ena napihnjena žaba, si na vse načine trudi navdušiti malega, čeprav napačno izgovarja njegovo ime (stric mulčevega, ne obratno). Končno se je Lubičin stric (saj ste že uganili, da ne pljuvam po svoji žlahti, ne?) domislil prave. Predvčerajšnjim sem prišel domov, mali pa je kar plezal po njem in se stiskal, kot bi našel pogrešanega biološkega očeta. Razlog je ležal na mizi: 20 mini avtomobilčkov v veeeliki škatli.

Ampak če te kdo kupi, to ne pomeni, da si mu zvest. Mali je namreč nekaj ur pozneje na račun svojega dobrotnika že veselo metal skupaj običajno žaljive rime. (Naredil bom izjemo in tule uporabil pravo ime: Muki kliče starega Stanko Bananko. Nekaj imata pri tem mulčeva mati in stric, ki jima gre SB včasih na živce.) Striček bo moral prihodnjič, ko bo hotel kak objem, torej prej spet v štacuno.

Domnevam, da bo podobno z “nekupljivim” časopisom. Če bodo dajali bralcu dovolj (branja, daril, nagrad), ga bo kdo bral, sicer pa bo treba cajtenge v mraku metati v kanto in oglaševalcem še naprej razlagati, da je “naklada razgrabljena”. Od oglasov bo treba živeti, oglase bo treba prodajati. Da se bo treba oglaševalcem prodajati, pa si že ne upam več trditi, kljub temu, da ne pomnim, kdaj sem zadnjič slišal za oglaševalca, ki bi dal oglas zato, ker mu je medij všeč, ne pa zato, ker bi si obetal prijazno pisanje …

  • Zadnji obrok: mnjam, Kinder Bueno + piksna kokakole // Zadnji Google: kiefer sutherland // Zadnji YouTube: tisti dolgočasni elektrošok med predavanjem j. kerryja // Zadnji oddan tekst: en prevod in kupček fotk za naprej // Odštevanje: še malo pa k frizerju // Število oklepajev v vpisu: 13, tu mač
  • Share/Bookmark
 

Košarka je nova črna, modni hit meseca. Babnice se zjutraj pri kavi pogovarjajo o “basketu” (izraz se sliši skrajno neprimerno, če ga ne slišiš na asfaltu pod košem) namesto o Razočaranih gospodinjah. “Je*eš Evo Longorio, naši so zakon!”

Počasi, počasi. Kot človek, ki je pred 20 leti gledal Olimpijo v drugi jugoslovanski ligi, pred 10 leti prodal 150 majic “dvignimo roke gor, gremo na final 4″ in kot amater, ki si danes upa trditi, da premaga Marka Miliča v metanju prostih metov (pripeljite mi ga, prosim) si bom drznil oporekati najnovejšemu instantnemu mitu, da smo Slovenci dobri.

Že petnajst let upam, da bo slovenska reprezentanca kaj spacala, pa ni nikoli nič. Imeli smo že vrsto “sanjskih ekip” in nazadnje sem se pustil nategniti predlani, ko me je pred bajto že čakal službeni avto za pot v Beograd na polfinale in finale. “Le” še Švabe je bilo treba nabiti … Ostanek zgodbe je znan, zato danes, po zmagoslavju nad taistimi Švabi, ki jih brez Nowitzkega premaga vsaka Babačićeva ekipa iz Most ali Šiške, pri polni zavesti izjavljam, da ne verjamem v uspeh. Izgubili bomo z Litvo, potem bomo izgubili z Grčijo, potem bomo izgubili s Hrvati ali Nemci ali Italijani (maščevanje za prejšnje EP ali za letošnje uvodne tekme) in potem bomo izgubili še s preostalimi obupanci v tekmi za olimpijske kvalifikacije. No ja, nekaj v tem štosu.

Ne vem, od kod taka evforija, ko pa smo porabili že vso srečo (dve zmagi za piko, Slovenija, lepo prosim) in ko je naša ekipa že v štartu za tretjino manjša od drugih.

Takole je. Začneš z 12 igralci. Pri naših je Ćapin odpadel zaradi poškodbe, torej jih imamo 11. Od tega so trije navijači, gimnazijci na maturantskem izletu v slogu Thea Walcotta, ki ga je Sven vzel na fuzbal v Nemčijo, da bi zlezel v rit angleški javnosti. Naj pomislim: Klobučar, Šuštar, Žnidar. Ne. Čebular, Solatar, Klobasar. Ne, tudi to ne. Aja, zdaj vem: Vidmar, Čebular, Klobučar. Priimki kot šifre iz seznama obrtniških dejavnosti, za njimi pa mladi fantje, ki niso nič krivi. Talenti, ampak za letos še neuporabni. Lepo, da so zraven, saj niso oni skuhali tega, da se Brezcu, Nachbarju, Udrihu & Co. ne ljubi igrati za Slovenijo (zmatrani so, najbrž so igrali v NBA več kot Nowitzki, drekači; tule je za bonus še sočen komentar na račun hrvaških izdajalcev – za naše velja isto minus Vukovar) ampak koristijo nam ne. Oni so v Španiji zato, da imajo lepe trenirke in da v njih s klopi ploskajo drugim.
Ostane še 8 igralcev. Od teh sta dva brata, pri bratih pa vemo, da nista nikoli oba vrhunska. Phil in Steve Mahre, Gary in Phil Neville? Ne, ne gre. Še bratje Baldwin niso vsi lepi (pravzaprav ni nobeden več lep). Edina brata, ki sta (bila) res dobra, sta Ivica in njegov grši brat Janica (ha, ta kričeče očiten štos sem hotel ponucati že celo večnost).
Odštejmo torej enega od bratov Lorbek – imamo še 7 imen. Recimo, da je drugi Lorbek podobno kot Slokar uporabna rezerva, a ni “match winner”. Ostane še 5 imen – prva peterka! Jebemumiša, v njej pa sta še Dragič (dober, čeprav ga bodo v novi sezoni posodili Olimpiji, ampak če ga kdo lopne po maski, je fertig) in Jagodnik (borec, ampak dres s številko 12 je Miličev). Ostanejo trije. Rašo je kapetan, še en borec, igra s srcem, ampak kaj, ko pogosteje meče trojke kot zabija, v raketi pa je izgubljen kot kak fuzbalski golman v nasprotnikovem kazenskem prostoru. Lakovič je heroj zaradi trojke Makaronarjem, ampak za zdaj še ni bil v vrhunski formi in nanj tudi ne gre staviti, da nam bo sam prinesel medaljo.
Ostane torej en sam igralec: “Rocky” Smodiš. Če hočemo kaj doseči, velja enačba Slovenija = Smodiš. On je zmagovalec, on ima klaso, on daje samozavest drugim. Zdaj pa mi povejte, kateri inteligentni trener naših nasprotnikov tega ne bo izkoristil. Zdaj, ko bo šlo zares, nas bodo začeli nabijati! Začnimo trenirati imena: Jasikevičius, Papaloukas, Ukić, ne pa “genialni strateg Pipan” … Recimo raje naš obupni trener Pipan, človek, ki ne bi znal ustvariti kemije za zmago, pa če bi se mu v garderobi kadile kile modre galice, človek, ki se mu je doslej sralo na veliko. On bo vil roke in skakal s tistim vampom ob igrišču, ko se bo začela serija porazov. In ta prihaja na prvi tir danes zvečer. Hovk.

Ah, koliko pisarije za to, da se spet sekiram zaradi košarke. Drage dame, ki ponavadi berete ta blog in vam ni nič jasno: brez skrbi, vse, kar morate vedeti, je naslednje: raje glejte Gospodinje kot “basket”. Pa tudi za usodo tega bloga se ne bojte: prihodnjič (najbrž spet čez dva tedna, šmrc) se bom raje spet razpisal o podvigih svojega mulca.

Užaljenim ljubitejem košarke se opravičujem. Košarko bom gledal in navijal za naše, kaj mi pa preostane. Če naši presenetijo, se seveda vnaprej posipam s pepelom. Za spodnja jajca pa danes nimam časa. Jedel sem čips, gledal, iskal, delal nič usodnega, oklepajev pa je v zapisu malo morje.

  • Share/Bookmark
 

Dva tedna blogerske lenobe, bližajoča se življenjska prelomnica (če bom dočakal 102 leti, bom čez 2 dni na tretjini), in današnji depresiven dan, ob katerem zbledi celo spomin na šampionsko soboto (kakšni lepi dresi, kajneda?) niso nič v primerjavi z grozo, ki se je zgodila prejšnji četrtek. Šli smo v Sonček v Cityparku, kjer nam ponavadi najdejo najlepše počitnice. Kot ponavadi smo se morali postaviti v “vrsto za prostega operaterja” (ali kakorkoli se že reče tistim revežem, ki ves dan sprejemajo stranke). Prijazno sem klepetal z Zokijem, fajn fantom, s katerim se nisva videla celo večnost (sicer ga imam v “najlepšem” spominu iz Bolzana, kjer je kakih deset let nazaj zadet prespal vseh 60 minut enkratne hokejske tekme, čeprav se je na ledu teplo 40 igralcev, na nas pa so čez ograjo frčali predmeti prijaznih italo-tirolskih gledalcev). Potem se je – v Sončku, ne v Bolzanu – od nekod kot strela z jasnega pri najbližji mizi naslikal en domenvno hudo razp*zden patron. “To je sranje, a me zajebavate, hočem dnar nazaj!” je zavpil v eni sapi. Človek bi se kar usral, če ne bi
a) tip zgledal kot totalen lulček, ki bi ga nabutal že moj mulc, kaj šele dva upokojena navijača b) cvilil in pogrkoval c) očitno naštudiral, kako bo zaigral kvazi-spontan bes d) na koncu “zagrozil”, da bo “počakal samo še do ponedeljka”.
Razen uslužbenke v kotu, ki se je razjokala (takoj sem jo osumil, da je noseča), smo se drugi samo režali. “Zoki, če bi bila tole Amerika, bi nas pa tip vse postreljal, a ne?” sem nadaljeval small-talk, Mali pa je vprašal (zadnje cajte je firbčen za ponoret): “Mami, kaj stric hotel?” – “Ah, Muki, nič,” se nama ni dalo niti razlagati.
Če bi že moral iskati osumljenca, ki bi v slogu Columbine High pobijal, kot da bi mu ponudili količinski popust, bi me bolj od cvilimožka iz Cityja skrbela slikarija, ki jo je Mukiju na tablo narisal njegov še-ne-16-letni bratranec. Tamali si je zaželel “kakoj”, kar je šifrirano ime za “traktor”, večji tamali (hodil je v risarsko šolo) pa mu je zraven za dobro vago narisal še na pol prežagano kravo in giljotiniranega konja. Muki je bil zadovoljen, kako bo to vplivalo na njegov mentalni razvoj, je prezgodaj ocenjevati. Vsekakor pa boste, dragi moji trije bralci, lahko ugibali, kaj je z mano, če tudi v recimo enem mesecu ne bom dodal novega vpisa: kaj pa, če me bo fental nečak moje žene?

Zadnji obrok: jogurt // Zadnji Google: Christine Ohuruogu // Zadnji YouTube: nori Milanist (staro jajce, a vedno me spravi v dobro voljo) // Zadnji oddan tekst: zbrani viri za trače // Odštevanje: preveč do odhoda domov // Število oklepajev v vpisu: 6

  • Share/Bookmark
 

Kdo je tvoj oči?

6.08.2007

Ne verjamem v posmrtno življenje in taka jajca, ampak včasih imam pa res občutek, da smo se že potikali po tem svetu v drugih vlogah. Mojo Lubico, recimo, v štacunah z modnimi cunjami ženske trumoma sprašujejo, ali jim lahko pomaga. “Nisem prodajalka,” sikne za silo prijazno doma, v Londri in drugje po svetu pa ponavadi le prezirljivo pogleda, češ, “do I look like I could work in this shithole?”. Dolgo sem se norčeval iz te njene težave in namigoval, da se preveč suvereno giblje po štacunah, dokler nisem tudi jaz fasal svoje vloge …
Fak, očitno sem bil kdaj mlajši brat Jamesa Browna. Od vsepovsod hodijo k meni majhni otroci in mi s svojimi velikimi, zaupljivimi očmi pripovedujejo, kaj delajo in kako bi se igrali. Jaz sem, če za hip pozabim na politično korektnost, utelešenje sanj vsakega pedofila. Otroci me obletavajo, pa sploh niso moji!
Pridem v otroški bazen v termah blizu vikenda in se trudim, da bi se igral s svojim mulcem, pa se že nalima ob meni en malo večji primerek. “Si videl, kako sem skočil v vodo? – “Sem, seveda,” mu prijazno odgovorim (“Seveda sem, mulc, saj si me zalil, pi**a ti smrkava!” se mi na srečo ustavi nekje na poti od možganov proti goflji). Obrnem se, ampak mali z rokavčki že pribremza za menoj. “Glej, kako plavam!” – “Iii, super, fino ti gre,” sem spet prijazen, čeprav se zraven že obračam stran. (Neizrečena misel: “Jebemti, kje je tvoj foter?”) Fotra potem opazim, kako bere cajtenge na ležalniku in skrivaj škili, ali je res kdo tak idiot, da se igra z njegovim otrokom namesto njega. “Imam tudi bratca,” mi zaupa mali. – “Lepo.” Potem si mislim samo še “Ma j**ala vas vaša familija!” in se grem dokončno igrat z Mukijem.
Zadnjič sem jo mahnil tudi na otroško igrišče (vzorec mojih vedenjskih navad je zdaj že precej jasen, a ne?) . Še preden sem se lahko šel navduševat nad potomčevimi spusti s tobogana, me je že začopatil en hripav primerek otročička. “Ugani, koliko sem star!” – “Pet?” (zanalašč pretiravam, to se zdi tamalim fino) – “A-a, štiri.” – “Uuu, štiri, pa tako velik si že?” (Ja, moja prijaznost prehaja že v rutino.) Hočem se obrnit, pa pride naslednje vprašanje. “A hočeš slišat, kako se lahko derem?” – “Ja, pokaži.” (Zelo prijazno, vpitje razumem, ker sam imenitno oponašam filmskega Tarzana na žurkah.) Mali hripavo zatuli in prizna, da ne gre več, ker je že prej preveč vpil. Potem jo jadrno podurham, preden lahko mali pove še kaj. Sorry, mladiček, ampak jest nisem tvoj oči.
Nauk zgodbe? Nimam pojma. Morda tole: “Če imaš otroke, se z njimi ukvarjaj.” Prihodnjič jih morda ne bo zabaval prijazni gospod Malo tečen, ampak kak hudoben stric. In potem boš ves čas v medijih. Mimogrede, moj edini mulec je tale lepotec spodaj.

Muki

Zadnji obrok: en bonbon // Zadnji Google: lambada 18 // Zadnji YouTube: The Cure // Zadnji oddan tekst: naslovka // Odštevanje: pol ure do pizze? // Število oklepajev v vpisu: 6?

  • Share/Bookmark
 

Grazie, ciao!

2.07.2007

“Pa pi**a, a misliš ti še kdaj kaj napisat?” me je z mailom naskočil eden tistih petih bralcev tega bloga danes zjutraj. Sem le utrujeno pogledal tekst in si rekel: “bom že odpisal”.
Naj najprej torej pojasnim tale maratonski izostanek. Tam nekje pred dvema tednoma se je začelo peklensko obdobje, sestavljeno iz preobilice družabnosti. Na videz čisto ljubek seznam zabav se je zlil v en sam velik paket pomanjkanja spanja in primerno splošno nerazpoloženost. O, gospod Srečen, ste malo zaspančkani? – Ja, na fantovščini sem ga biksal. / O, gospod Srečen, a danes pa že praznujete rojstni dan od mulca? – Ja, seveda, se bomo že pozneje naspali. /I, spet vi, gospod Srečen, kaj ste pa danes tako čedni? – Ah, na poroko grem. / O, gospod Sre … Tečen, kaj ste pa danes tako rjavi? – Ah, vstal sem sredi noči, se peljal na Pag po mulca, bil dve urci na soncu in se odpeljal nazaj. / O, gospod Tečen, a danes ste pa spet praznovali s tamalim? – Ja. / Oprostite, gospod Tečen, ampak a niste hodili tako opicanjeni po svetu že pred enim tednom? – Sem, ampak danes grem še na eno poroko in svatje so čisto drugi, pa sem kar enako lep.
Naj skrajšam: v desetih dneh se je spalo veliko premalo, Lubica pa je medtem še veeeliko intenzivneje od mene delala, tako da sta “podaljšani vikend” pričakali dve ožeti cunji. In potem sva spokala in smo šli. Sredi noči, seveda, smo z avtom, naloženim do vrha in še čez (s trugo na strehi) odbremzali na Gardo. Zelo malo smo čofotali, malce več poleževali v udobnem vigvamu, midva sva poskušala teči in kolesariti, mali pa je treniral jezike. Z mulci švabskega porekla v kampu je lepo tolkel po slovensko in si pomagal z globalnimi izrazi (“uuu, auto!”), v štacunah pa se je hitro navzel lokalnih šeg in se poslavljal z “Grazie, ciao!”. Mimogrede, stavek si je zapomnil sam in seveda naju je z Lubico pošteno vrglo po tleh, ko ga je prvič izustil ob primerni priliki. Sva ga pa naučila izrazov (in se tega že kesava) “huda bejba” in “čao, mačka”, ki ju je neuspešno uporabil tudi med tuširanjem v ženskem veceju. Prva huda bejba (škrbasta enkrat starejša, torej cca. štiriletna Nemka) jo je po nekaj glasnih klicih jadrno ucvrla. Do konca dopustka so se potem pri nas slišali pogosto tudi žalostni stavki tipa “Huda bejba ‘begn’la.”
Aja, za konec, otroci so enkratni. Opozorijo te na vse slovnične kozlarije, ki jih sam sploh ne opaziš. “Kombi-dom!” je malo zadovoljno kričal v kampu, ko si je ogledoval velikanske camperje. Sva ga hotela popravljati, češ da je to “avto-dom”, pa sva si premislila. Klinc, pa ti povej, ali tako vozilo bolj spominja na kombi ali na avto? Frdamani besedoklepci.

Zadnji obrok: višnje z babičinega vrta
Zadnji Google
: Hymer camper
Zadnji YouTube
: /
Zadnji oddan tekst: naslovka
Odštevanje: tri ure do hokeja
Število oklepajev v vpisu
: vsaj 4

  • Share/Bookmark