Letališče Butale

8.06.2007

Odkar sem prvič poletel z letalom (Brnik-London Heathrow, pri sedemnajstih), obžalujem, da si nisem delal evidence. Kot kak planespotter (a to obstaja?) bi si pisal razdalje, ure v letalih, prefrčane kilometre, zapravljen denar (ne, zadnjega raje ne!). Zdaj sem v riti: se še spomnim vseh letov? Poskusil bom s seznamom letališč, ki sem jih videl v življenju, ker sem z njih odletel ali tja priletel. Grem po abecedi (po uradnih mednarodnih in/ali najpogosteje uporabljenih imenih letališč; besedo »International« bom izpuščal).

Alice Springs, Arusha, Auckland (Jean Batten Terminal), Brisbane, Cairns, Christchurch, Dar Es Salaam, Darwin, Diagoras (Rodos), Gatwick (London), Frankfurt, Friuli Venezia Giulia (Trst), Heathrow (London), John F. Kennedy (New York), Jomo Kenyatta (Nairobi), Kingsford Smith (Sydney) Klagenfurt, Malpensa (Milano), Melbourne, München (včasih Franz Josef Strauss ), Nadi, Newark, Ngurah Rai (Denpasar), Phuket, Rockhampton, Santorini, Sharm el-Sheikh, Tahiti Faa’a (Papeete), Townsville, Treviso, Tunis-Carthage (Tunis), Wien-Schwechat (Dunaj), W.A. Mozart (Salzburg), Zanzibar.
V tranzitu sem videl še: Abu Dhabi, Changi (Singapur), Entebbe, Innsbruck, Soekarno-Hatta (Džakarta). Travnate steze na Great Keppel Islandu in v Bovcu ne bom štel.

Najbolj na živce mi je šel Rockhampton v Avstraliji, najgrši je Treviso, največ moraš precapljati v Frankfurtu, najbolj kavbojska je z naskokom Arusha (Tanzanija), najbolje sem jedel v Sydneyju (v Wagamami), najbolj domače pa se kljub gneči vselej počutim na Stanstedu.

Kaj sem se še naučil o letališčih na dosedanjih poteh razen tega, da je vse predrago? Da so ponavadi poimenovana kar po kraju, da je zmede manj. Če imajo drugačno ime, potem (kot sem ugotovil ob sestavljanju seznama, pri katerem sem si pomagal z dvema listama kod – prvič, drugič – in Wikipedijo), ponavadi zlorabijo najbolj famoznega prebivalca s kulturnim pedigrejem (npr. v Salzburgu) ali, logično, letalca (Kingsford Smith, Batten). Na »očete narodov« in druge junake iz politične zgodovine sem naletel v Keniji in Indoneziji (balijski heroj + 1.(pod)predsedniška kombinacija), umorjenega predsednika pa sem srečal v NYC (ne, za JFK pa res ne rabim linka).

Kaj sem še ugotovil? Da sem pravkar vrgel stran 45 minut življenja za vpis, ki je nastal zato, ker so naši kreteni poimenovali Brnik po človeku, v čigar zasluge se ne bom vtikal, a ni bil niti naš predsednik niti rešitelj. Slepci politikantski pritlehni kratkovidni, kaj pa kak razpis, javno mnenje, referendum, Edvard fakin Rusjan?!Jebemti, da bi raje končal pri “Mednarodnem letališču Mladena Rudonje” (po najboljši fešti na Brniku vseh časov).

Fakof, jaz bom imenoval Brnik kar Letališče malega Mukija. Ko pridem na Brnik, sem namreč malo srečen predvsem zato, ker to ponavadi pomeni, da jo s familijo kam mahamo – ali pa pride domov moja Lubica in jo z malim počakava in smo vsi malo zelo srečni.

Rubrike spodaj odpadejo, sem malo tečen in zelo v cajtnotu. Štrajk.

  • Share/Bookmark
 

Večer iz pekla

24.05.2007

Ko je na sporedu kak dober fuzbal, Lubica ponavadi v dnevni sobi
a) z notebookom na kolenih sprašuje, kaj mislim o kakem službenem mailu
b) ropota s fenom
c) ropota z depilatorjem
d) ocenjuje fuzbalerje po videzu in sprašuje, kje je Certo (izg. Čerto)
Za informacijo: to je njen najljubši imaginarni igralec, neobstoječ tip, o katerem me večno sprašuje, kje neki je – domnevam, da je nastal kot produkt zablode, kakršne se rade zgodijo na relaciji fuzbal – ženske; po eni takih napak je Brazilec Cafu recimo v naši bajti ratal znan kot Cuzu (izg. Cuzu), tako da zdaj pri najboljši volji ne vem, na koga leti ta “Certo”.

Včeraj sem torej že popoldne predlagal (prosil?), da bi jo zvečer mahnil gledat finale lige prvakov ven s kakšnim frendom. Naletel sem na ogorčen odziv: “Ne, doma bodi, jaz bom gledala fuzbal s tabo!” Tudi prav. Naštel sem ji seznam kršitev, ki jih ne mislim tolerirati (a,b,c) , in dobil obljubo, da bo pred tevejem mir. Potem je šla zgodba takole.

1. minuta: Oglasi se prvi sodnikov žvižg, Lubica pa privleče na dan računalnik. “Saj ne bom delala za službo, le pogledala bom, ali imam slinavko.” (Opomba: že nekaj dni jo res grdo matrata grlo in želodec). Slinavke ne najde, gajbo nato le izključi.
10. minuta: “Oooo, kdo pa je tole? Maldini? Hm, kakšne oči. Jaz navijam za Milan.” Ma fakof.
11. minuta: “A res, on in Vieri imata tisto firmo cunj? Si bom šla pa kar kaj kupit.”
30. minuta: “Ooo, kdo je pa to?” Info za bralca: Harry fakin Kewell naredi svojo potezo tekme – nedolžno pozira na klopci, kamor tudi sodi. “Zakaj ima pa Liverpool v igri toliko grdih, če je on na klopi?”
40. minuta: (na moje zahrbtno vprašanje, ali je sanjska žena) “Ja, seveda … Ne, čakaj, to pa že ne. Nisem! Kaj hočeš? Da ti grem po pizzo med polčasom? Ne, nisem sanjska. Sori lupček, saj veš, da iščemo do konca življenja, kar najdi si sanjsko.”
45. minuta: “Ha ha, a si videl? Gol!”

Bralec si bo najbrž že znal ustvariti predstavo o mojem počutju pred TV. To se v drugem polčasu seveda ni izboljšalo, čeprav je gospa večino časa pomerjala oblačila za službo in le vsake toliko časa prišla bližje po strokovno mnenje. Tega, da je Kewell prišel statirat v igro, sploh ni več opazila, malce jo je zmotil le tisti polizani blefer (mimogrede, že v prvem polcajtu sem napovedal, da bo dal kak posran gol), ki je pri 2:0 pet minut pred koncem hotel pasti na tla, pa je videl, da bi omahnil v avt, in se je nato raje še malo opotekal, dokler ni varno pristal na igrišču in ukradel še minuto časa.

Aja, bedne tekme bi bilo skoraj konec brez pretresov, če ne bi v 78. minuti pred hišo huronsko zadonela harmonika, ta naš čudoviti nacionalni ponos, ob katerem se raznežimo, pozabimo na prepire, na petje s posluhom, na to, da se ni lepo beboidno smehljati in da se ne spodobi nabijati muzike ob pol enajstih zvečer. Žur, hura! Soseda bo stara 70 let (če ji ni včeraj od vznemirjenja zaribalo srce) in to je bilo treba proslaviti. Njena bedasta familija je prišla zganjat cirkus pred bajto in postavit mlaj (smrek bo pri nas zmanjkalo, samo v našem naselju stojita dve oguljeni zaradi rojstnega dneva).

Rajanje se je končalo šele dolgo potem, ko je Pippo Inzaghi najbrž že varno spal pri svoji mamici ali pa ji je vsaj z velikimi, prestrašenimi očmi razlagal, kako so ga grdi nasilni strici brcali in mu žugali, a jim je kar takola (za potrebe predelane rime govorim po kamniško) zabil dva gola, preden se je moral zlekniti na zelenico …

Kakšen klinčev večer.

Zadnji obrok: banana in jogurt na poti v službo
Zadnji Google
: “filippo inzaghi pussy” (ne najde nič pametnega)
Zadnji YouTube: Mariza
Zadnji oddan tekst: priprave na intervju z direktorjem radia
Odštevanje
: 1 leto do finala lige prvakov z Arsenalom
Število oklepajev v vpisu
: 11 – kdo bo štel?

  • Share/Bookmark
 

(Sharm)
Celo večnost se že nisem razpisal. Lenoba? Ja. Dopust. Ja, hvala, fino, ampak že mimo. Razen tega, da smo uživali, sem si nekje daleč zadaj v buči naredil nekaj zaznamkov. Med drugim sem odprl predalček “teme za blog – napiši, ko se vrneš”. Za zdaj so notri:
1) obsedenost našega mulca s tovornjaki
2) prenažiranje s hrano in pijačo
3) razmišljanje o tem, zakaj mi lastna žena pravi, da imam “poženščen karakter”.
4) dodajanje videov (da ali ne?) in spremembe v rubriki “zadnji” (spodaj).
Začnem jutri.

Zadnji obrok: je še prezgodaj
Zadnji Google
: Sharm
Zadnji YouTube: 20 nogometnih skoraj zadetkov
Zadnji oddan tekst: računi
Odštevanje
: uro po prihodu v službo se ne spodobi odštevati.
Število oklepajev v vpisu
: 2

  • Share/Bookmark
 

Knjiga me ne briga?

23.04.2007

Iz treh besed naslova TV oddaje moram resnici na ljubo narediti štiri. Si sploh upam rekapitulirati svojo bralno formo ob današnjem dnevu knjige? No, pa dajmo. Kup na nočni omarici (no ja, mizici) je sicer visok, a na njem se pasejo Arene, GQ-ji in biografije (z ghost writerji) fuzbalerjev in podobnih instantnih zvezdic. Aj jaj jaj, še dobro, da nisem celebrity.
Gospod Malo Srečen, kaj pa berete zadnje čase? ” – “Hja, pred dnevi sem na mah pogoltnil biografijo Robbieja Fowlerja, ravnokar pa še izpoved Chrisa Moylesa. Vmes sem poskeniral plažo Hotel Babylon (slabša od Air Babylona, drugih Babylonov nisem bral), ta hip pa je odložena na polici na pol prebrana zanič (še fotke so drekaste) Jenna Jameson. McEwanov On Chesil Beach čaka, enako kot prevedeni Middlesex.” Pretiranih razlogov za optimizem torej ni – zato sem tudi neprebrani paperback Optimistov posodil v službi in se mi ga ne mudi iztrejati. Kak namig za zabavno branje in rešitev preostalih sivih celic?

Zadnji obrok: kosilo z Lubico
Zadnji Google
: sarajevska sirotišnica (don’t ask)
Zadnji YouTube: Moyles na X-Factorju
Zadnji oddan tekst: TV ocena
Odštevanje
: 3 ure do hokejske rekreacije
Število oklepajev v vpisu
: 4

  • Share/Bookmark
 

Tarok s taščo

18.04.2007

14 dni blogerskega dopusta je odločno preveč. Ampak kaj naj, ko je vsak hip na sporedu kaj usodnejšega? No ja, piham v pojočo travico …
Za začetek lahko rečem kakšno o svoji čudoviti tašči. Rada me ima kot sina, gleda me v bajti, mi pogosto skuha, kaj opere, v desetih letih mi še ni rekla grde besede – večje sreče pri izbiri ne bi mogel imeti. (Ne, dragi bralec, to ni prilizovanje: moja tašča ne bere bloga, ker je računalniško nepismena.) Ima pa taščina prijaznost tudi slabšo plat – ne spodobi se, da bi jo kritiziral. (Taščo, ne plati.) Saj ne, da bi imel posebej veliko razlogov, razen enega … in tu se začne moja današnja žalostna štorija.
Včasih smo z bando kar radi igrali tarok. Blaž in Mare sta bila najresnejša, drugi so vskočili po potrebi. Igralo se je za zajebancijo, a vseeno dovolj zares, da smo šteli taroke in se grizli za pike do zadnjega štiha. Ko sem spoznal Lubičino familijo, sem ugotovil, da njena dva redno vsako nedeljo igrata tarok z njenim bratom in ženo. Ščetkar, danes moj svak, je pedanten in rahlo obsesiven mož, ki svojo inteligenco maksimalno izkorišča za vsako stvar, ki ga zanima. Primerna je njegova igra za mizo: dobra, drzna, natančna, polna šahovskih fines in predvidevanja, kaj se bo skuhalo. Nataša, njegova žena, zadnje čase kraljica Primoža, ima za tarok naravni instinkt in ravno prav hudobije, da lovi palčke, monde in podobno šaro in je redno zraven pri valatih. No, tast in tašča, po domače Čuk in Sova (don’t ask) sta pa zelo na kratko povedano iz drugačnega testa: igrata zanič. Ljubiteljsko, počasi, s preveč čveka in premalo akcije. Spregledata namige, izražene v kartah, vrženih na mizo, pozabita založiti kako karto in podobno. Ampak igrata pa rada.
No, zadnjič je Sovica nahecala še mene. Skupaj smo bili na vikendu v bližini Brozovega rojstnega kraja in za mizo smo se sesedli onadva s Čukom, Štrumfeta (tamala Ščetkarjeva) in moja malenkost.
“Super, sem si rekel, prav paše mi en večer taroka.” Pa sem že po dveh igrah samo še resignirano ugotovil, da bomo polagali vražje podobice bolj naključno in vsaj zame brez pravega žara. Prvo igro sem dobil obupno zmešane platelce (mešalo se je sploh zelo površno) in napovedal berača. Odmetal sem prvo od dveh nevarno dobrih kart in kazalo je prav imenitno, dokler ni Sovica pri štihu nekje na sredini rekla: “Dedi, pazi, daj zdaj tisto barvo, ki je prej nisi dal.” Glede na to, da je celo Čuk moral ugotoviti, za katero karto gre, so me takoj razsuli. Mirno sem požrl minus 70 in sufliranje, za katerega bi se s frendi še skregali na smrt. Naslednja igra mi je prinesla isti (brez zajebancije) sekret od kart. Še enega berača in še en pomenljiv taščin vzdih in pogled na pravem mestu pozneje sem bil že 210 v minusu. Do konca večera sem nato pridno polagal karte na kup, igral tistih parkrat, ko sem dobil v roke štihe s taroki, jih napenjal Štrumfeti, ki je z enim uhljem in obema očesoma zraven spremljala Big Brother, in molče trpel. Končal sem na predzadnjem mestu, ob tem pa sem se ves čas spraševal eno samo stvar: “na kakšen avtogeni trening hodi Ščetkar, da se mu ne strga?”

Zadnji obrok in drugo običajno šaro bom tokrat izpustil, ker sem malo tečen in seveda v cajtnotu.

Število oklepajev v vpisu: 6-7?

  • Share/Bookmark
 

Po sto letih sva šla ven in nekje sredi enchilade se je začela Lubica pritoževati, da je okus tako zanič kot pri Harryju fakin de Wheelsu. Sitnarila ni prav dolgo, ker jo je razbesnelo moje nedolžno zbadanje na račun spolne privlačnosti njenega eks-šefa. Ta ni ravno seks objekt, zato še toliko težje razumem, da Lubica včasih tako ponori: “Ma pejt u k***c, dost te mam!” sem nič hudega sluteč fasal v glavo. Potem sem se raje umaknil korak nazaj in (okej, priznam, da z nasmehom) lepo po moško rekel: “Okej, sori. Ampak ti se mi pa opraviči, ker me zmerjaš.” In odgovor: “Okej, sori za pejt u k***c, ampak naslednjič pejt pa res u k***c.” A tako opravičilo šteje?

Zadnji obrok: radenska v flaški “bombici”
Zadnji Google: Shilpa Shetty
Zadnji YouTube: Kopitar vs Brodeur
Zadnji oddan tekst: kandidati za naj radijske voditelje
Odštevanje: par ur do vikenda
Število oklepajev v vpisu: 1 (priden). Okej, 2.

  • Share/Bookmark
 

Mulc gre v vrtec

18.01.2007

Kdaj je pravi čas, da pošlješ mulca v “kruti, hladni svet”? Mene so prvič spodili zdoma – v vrtec – pri treh letih, Lubico menda pri petih. Jaz sem užival, ona se je cmerila – ampak zdaj, v najinem zakonu, je obratno ;)
Muki bo šel v vrtec z letom in pol. Ne zato, ker bi mu doma kaj manjkalo, saj ima premierligaško (think Arsenal, not Watford) varstvo pri babici (od včeraj jo kliče tudi Babi in ne več nujno Baba) in varuški. Ampak problem je v tem, da placa v vrtcih na našem koncu kronično primanjkuje. V vrsto se postaviš, ko se mulc rodi, in potem upaš, da ga bodo tam do tretjega rojstnega vzeli. Pred par meseci je potem Lubica izvohala, da lastnica privat (malo koncesijskega, malo buržujskega) vrtca iz Domžal odpira vrtec v Kamniku. Težila sva in klicarila, se vozila mimo gradbišča in čakala. Potem je zrasla za plotom tabla in prejšnji teden je prišla kuverta: “vaš mulc je sprejet v vrtec, začnemo 1. februarja”. Lepa reč. Ali ga daš takoj, ali pa adijo. Logično. Bajto so zapolnili v sekundi, videti je, da so razen našega tamalega, ki ga je spravila v konkurenco Lubica s svojim vztrajnim klicarjenjem, čisto vsi prišli zraven po nekakšnih zvezah. Danes, po pardnevnem intenzivnem mozganju in prvih solzah (ona, ne jaz) je kocka padla: mulc gre v vrtec. Občutek je vsekakor primeren za tale blog: vsaj jaz sem malo srečen (nova družba, razvoj, zagarantiran plac do šole), malo tečen (oh, tako majhen je še, doma mu je super, ni mu treba vstajati ob šestih). Ah, fajn bo dat malega v nov, majhen, vsaj na videz fajn vrtec, ampak hudiča, zakva takoj?

Zadnji obrok: še nič
Zadnji Google: Anthony Walker murder
Zadnji YouTube: Joey Barton
Zadnji oddan tekst: Ty Ziegel, “American hero”?
Odštevanje: slaba dva tedna dni do mulčevega vrtca
Število oklepajev v vpisu: 6.

  • Share/Bookmark
 

Takoj ko sem dobil v roke letalsko karto, sem vedel, da se bo stvar zapletla. Ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe in tako sem jo brez ugovarjanja mahnil proti Londonu po “bližnjici” čez Frankfurt. Dejstvo številka ena: če šibaš iz Lj. ob 7.55 in hočeš ujeti Lufthanso iz Frankfurta v London ob 10.05, bo šlo na tesno. 40 minut, ki jih imaš teoretično na voljo, lahko izpuhti zaradi a) Adriinega mečkanja b) gužve v Frankfurtu c) vremena. Tokrat sta bila vzroka b in c in okrog pol enajstih sem v vrsti, polni Indijcev in Izraelcev, že čakal na novo varianto. Spravili so me na let ob 12.25 (potem smo zaradi vetra in vrste na pisti sicer odfrčali ob 13.15), ampak izgubljeni čas sem dobro izkoristil. Usedel sem se za šank v spodnjem delu centralne avle terminala 1 in tam srečal noro babo. Naj se popravim, Nouro Babo, kelnarco eksotičnega videza, ki je v meni seveda takoj zbudila razmišljanje o tem, kako bi bilo živeti v zakonu z žensko z bolj nenavadnim imenom, kot je Lubica. Si predstavljaš, da lahko pokličeš svojo ženo “No(u)ra Baba!”? Priceless.
Bom pustil sanjarjenje pri miru in povzel še zgodbo o vrnitvi. Verjetnost, da boš ujel polet s Heathrowa v München (zakva pa ne bi človek videl pol Evrope, a?) in nato v 30 minutah letalo v Ljubljano, je pa res komično majhna (in potovalni agent, ki ti rezervira tako karto, je hud optimist). Takole: dve uri in pol pred predvidenim odhodom mi jo je Lufthansin zgodnji let, na katerega so me hoteli spraviti, ker so že vedeli, da se obetajo zamude, popihal za nekaj minut. Potem so nas točno vkrcali v letalo, a nas pustili čakati eno uro v vrsti za vzlet. V Münchnu sem lahko potem samo še stopil do šalterja in rekel: “No, kam grem spančkat?” Odgovor: v hotel za vogalom, domov pa zjutraj. Lubica, ki je doma že tako par dni sama lovila rahlo bolnega mulca, seveda ni bila preveč srečna, jaz pa tudi ne. Ko bi bil vsaj v Frankfurtu, bi šel na pir k nori babi …

Namesto običajnih fusnot: da ne bom delal preveč reklame, a vseeno povedal, kako in kaj:
v LDN sem šel na press junket za tole. Čvekali smo tule, vse skupaj pa so (vsaj zame) organizirali pri tej TV.

  • Share/Bookmark
 

Spet doma

18.12.2006

Drek.

  • Share/Bookmark
 

Zaradi hord, ki se vsak dan valijo po Celovški, se že celo večnost nisem mogel normalno pripeljati proti centru ali iz njega čez Šiško. Tako kot kakih 100.000-200.000 Ljubljančanov, Gorenjcev in turistov, ki se skušajo prebiti skozi kaos, me torej prekleto zanima, kdaj bo dokončan šentviški tunel.
Ampak kakšen, hudiča, bo ta predor? Iz novice s strani AMZS nisem na prvi pogled razumel pol k**a. “Namesto ene dvopasovne in ene tripasovne cevi” bodo zgradili “tripasovni predor v obeh smereh s kavernama“. Mimogrede, če ne veš, kaj je kaverna (si pa res čudak), je tule pomoč iz SSKJ: “jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom, zaklonišče” :)
Upam, da ta cigumigu pomeni, da bomo imeli v vsako smer tri pasove. Tunel(a?) naj bi sicer odprli “konec leta 2007″.

Zadnji obrok: Wrigley’s Orbit Drops Orange Mint (cela škatlica)
Zadnji Google: Amanda Hamilton
Zadnji YouTube: danes nič
Zadnji oddan tekst: Neprijetne bolezni (Spa of Embarrassing Inllnesses)
Odštevanje: nič odštevanje, ta hip grem domov
Število oklepajev v vpisu: 4.

  • Share/Bookmark