Gospa v eni tistih pisarn, polnih map in fasciklov, me je premerila od glave do pet in potem retorično (a sem že povedal, da sem videti res mlad?) vprašala: “Saj vi ste mlada družina, ne? Veste, ene upravne takse boste oproščeni.”

Jaaa, sem zapredel in jel z navdušenjem razlagati o mladičku, model 2005, in svoji brhki mladi ženi. Potem sem se pa uslužbenki - najbrž zavoljo svojega zrelega nastopa in bogatega vokabularja - zazdel sumljiv. Šla je brskat po neki uradni definiciji mlade družine in ta gre takole (povzemam prosto po spominu, a vsebinsko korektno):

Mlada družina
= mož + žena (ne vem, kva je z izvenzakonci), oba mlajša od 30 let ALI
= mladiček + mož + žena, zadnja dva mlajša od 35 let

Drugi pogoj gladko izpolnjujemo, ampak obstaja še en hakeljc (spet prosto po spominu):

… v letu, v katerem dopolniš 35 let, se že od 1.1. šteješ za 35+ letnika.

In tako sem danes, pri ubogih 34 letih, 5 mesecih in 17 dneh, po uradnih normativih star >35 let in uradno nič več mlad.
Drek, če bi bila pravila poštena, bi s taksami prišparal skoraj za eno pivo.

• Obrok: taščina zelenjavna žup’ca v pavzi med službo
• Mukijev izraz: “Oči, danes mi je pa uspelo.” (potem ko se je končno polulal tudi na veceju v vrtcu) in “Štala! Groza! Čombe ni dobil za jest!” (potem ko je izvedel, da je bil maček do prihoda male Štrumfete dopoldne lačen)
• Stvar, ki je ne razumem: koliko rok ima Alex Westlund (glej naslednji vpis)?
• Kaj mi gre na živce? sodelavke, ki nabijajo opere na računalniških zvočnikih

“Če sem preživel tisto, še posebej zadnjih 25 minut po 1:1, bom pa gotovo preživel tudi eno predstavo s tamalim, ne?” sem se potihem tolažil pred prvim uradnim obiskom Lutkovnega. Ne me razumet’ narobe. Naši Muki je (in to povem z vsem starševskim ponosom in pretiravanjem) lepo vzgojen. Ampak, ‘bemti, dveinpolletnega mladička pa res ne moreš privezati s ketno, ne? Malo me je bilo strah, da bo mali tako kot na generalki - na dedku Mrazu pri meni v firmi - začel zelo glasno komunicirati z lutkami (”oj, Žabica, kva delaš?”) ali po možnosti šariti še po scenskih rekvizitih in lomastiti po zaodrju.

Pa ni bilo nič hudega. Z Lubico smo jo mahnili na Sapramiško. Mali je sicer do vrat glasno zahteval pojasnilo, zakaj se ne bomo peljali še na Grad (par dni prej smo se peljali gor z “Vikino” vzpenjačo, s presenetljivo spodobnim in nemotečim turističnim pripomočkom za lenuhe) in v avli me je malce stisnilo, ker sem videl, da je mali najmanjši gledalec (predstave so uradno za kategorijo 3+). Ampak držali smo se junaško. Muc je spremljal na momente precej monotono dogajanje (na matrico posneti glasovi vsekakor niso pripomogli h kakovosti predstave) in le ob Žabici mu je spet zaigralo srce (to je moj mulc, mali žabar, ah, sama sreča me je!). “Žabica, še ti ploskaj!” je zahteval med popevčico, ob kateri se je v dvoranici ploskalo, a se nad intervencijo ni nihče pritoževal.

Vsekakor se nista pritoževala soseda v sedmi vrsti. Na moji levi je en oče samohranilec prenašal svojega fanta v naročju, ker se mali ni pustil umiriti, na Lubičini desni pa je ena punčka sesala joško pri mami. Lubica je rekla, da je bila tamala stara ene tri leta, jaz pa nisem preverjal, ker me buljenje v matere prevelikih-a-še-vedno-sesajočih-otrok nekako ne privlači.

Skratka, 45 minut v LGL se je končalo mirno in z zanesljivo zmago, zato smo v sodnikovem podaljšku kupili še kartico in jo nafilali s cekinčki za prihodnje predstave.

• Obrok: v zadnjih 4 urah: happy meal, banana, kinder bueno, sendvič
• Mukijev izraz: “Oči, jest imam eno idejo.”
• Stvar, ki je ne razumem: kdo še gleda Emo?
• Kaj mi gre na živce? hm, blogerji, ki lenarijo po tri tedne?

Kljub manjšim, že opisanim ekscesom (dilema Olimpija-Jesenice, na primer) pazim, kako govorim pred malim. Ampak krivi so drugi. (Yess.) Priznam, z Jesenice so pra**** sem ga posral, ker zdaj malega familija razkazuje kot plešočega medota. Hočeš spraviti v smeh Lubičine sodelavce? No problem, čivkaj, mali! Vrh smo dosegli včeraj, ko se je zdelo Sovici zabavno iztisniti tiste nesrečne “prasice” (ja, kesam se, piham v pojočo travico) iz malega na rojstnem dnevu njene svakinje, na katerem je bil povprečna starost omizja brez naše mlade družinice tam okrog 60 let! Drek.

Priznam, tudi drek mi uide prevečkrat (tudi) iz ust in tudi to mucek že uspešno ponavlja. Za vikend je drek letel vsepovsod. Zjutraj sem ga našel (Mukija, ne drek) “skritega” pod odejo v postelji in že se je začelo. Pa drek, ko je padel kos kruha pri zajtrku, pa drek, ker zunaj dežuje, pa drek, ker se je popacal s sadjem …

No, ampak “fak/fuck” je pa druga zgodba in ta prihaja z Lubičinega zelnika (enako kot “U pičku mater”, povzet po srčni Božici s Paga) . Se trudim, prosim, žicam, pa ne pomaga: kletvice so pogosto v Mukijevem slišnem polju in zdaj je prišla prva letina. Fak namreč od vikenda smiselno uporabljamo v vsakdanjem pogovoru. Fak je v bistvu en tak malo večji drek, če prav kapiram malega.

Drek. Fak.

• Obrok: dobrote iz menze
• Mukijev izraz: “Mami, ti preberi pravljico, ti obvladaš.”
• Stvar, ki je ne razumem: koliko časa se lahko vleče viroza?
• Kaj mi gre na živce? dvokapnice

Takole: mladiček je star dve leti in pol in razen tega, da je za Olimpijo (in Arsenal, ampak tega drugega pa res še ne ve) , se mu ne sanja prav veliko o športu. Okej, na teveju loči hokej in fuzbal (smučanja in basketa mu ne kažemo, da se mu ne bo šport zaradi porazov priskutil), ampak čez žogo se za zdaj bolj spotika, z odžagano hokejsko palico pa tolče po ploščicah in ne po paku. Ja, in če se le da, se vozi po dnevni z motorjem na baterije in ne s skoraj-kolesom.

Raje se igra z lego kockami in s tovornjaki in tudi meni se do včeraj ni zdelo, da ga vzgajam v športnem duhu. Potem sem pa po celi večnosti nahecal Lubico, da mi je dala prat hokejske cunje. Rolerje in rokavice sem previdno odnesel v sušilnico, drese sem zbasal v vašmašino pri tašči, hlače in podhlače (temu težko rečem kur*obran, ker brani tudi rit in boke, a ne?) pa je tja iz usmiljenja stlačila moja boljša polovica. Mašina je hudiča oprala, nato pa sem ga dal sušit na “lojtro” v najini kopalnici. Kljub temu, da so bile (pod)hlače ravnokar oprane, niso zadišale po kakem pervolu ali silanu. Ne, športni duh, kot smo ugotovili pozneje, ko se je Muki kopal v banji, smrdi. Vsaj tisti duh v moji hokejski opremi ima močan, izrazit vonj po gnilobi, švicu in postanosti.

Moj mali bi rekel: “Smrdi k’ kuga.”

• Obrok: lakota
• Mukijev izraz: “Rajš’ ne bi šel v vrtec.” (ahhh, ne mara scat na vrtičkarskem veceju)
• Stvar, ki je ne razumem: kako pregnati smrad iz hokejske opreme? (luftanje, pranje in sušenje ne nucajo)
• Kaj mi gre na živce? ponedeljkova dežurstva