Malo srečen, malo tečen

Hartmutu Bieberju bi bilo treba postaviti spomenik, pa nima revež niti svojega gesla v Wikipediji. Njegova serija knjig Medo Jaka (mislim, da je Jaka v originalu Bodo) nam imenitno krajša večere pred spanjem - kadar mali raje ne skače po postelji ali se skriva Čombeju.

Zdaj že zacementirana navada, da se Muki očedi in dobi nato za nagrado pred odhodom v svojo posteljo minuto ali deset branja v “taveliki postelji”, prinaša dobro voljo vsem udeležencem. Ta hip je najbolj aktualen Medo Jaka v praznični verziji (v slovenski izdaji). Mali si je že pozorno ogledal izdelavo in pakiranje daril, ampak daleč največji krohot je zbudil pri njem Medov seznam želja. Stavek “Dragi Božiček, prosim, prinesi mi žogo, rdeč skiro, sestrico in piškote.” zbudi vsakič salve smeha.

Mali si najbrž misli, da je Jaka en velik bumbar. Pravilen odgovor, kaj potrebuje fant za darilo, je namreč (prosto po Mukiju, vrstni red je fleksibilen): “Traktor s prikolico, tovornjak, buldožer, bager, kiper-prekucnik.” Včasih se uvrsti na seznam še avtobus, moj predlog, lesena železnica, pa ni deležen večje pozornosti. Še slabše se godi Lubičinemu predlogu, ta hip nepogrešljivemu skoraj biciklu za trendovske starše. Mali je videl leseno verzijo (Sevijevo kopijo) v BTC-ju in je ni niti povohal, čeprav je poleti na Gardi z veseljem zajahal plehovinasto verzijo.

Sestrica? Pajade.

Aja, Božiček seveda ni edini bradonja, ki bo mulca obiskal v naslednjih tednih. Miklavž bo privlekel suho sadje, ubogi dedek Mraz pa se bo tudi moral izkazati - naj ima mali možnost izbire, ne morem ga indoktrinirati pri dveh letih in pol, ne?

• Obrok: čista ničla
• Mukijev izraz: “Dedi Čuk ima malega čukca. Muki je čukec.”
• Stvar, ki je ne razumem: zakaj nismo zmagali že po rednem delu?
• Kdo mi gre na živce? pih, nihče, sama prijaznost me je

 

Nad vrtcem se doslej nisem posebej pritoževal. Mali je sicer parkrat zbolel, ampak uši in kletvic domov še ni prinesel, tako da je vse okej. No ja, če nam ravno ne vsilijo prijateljčka …

Kolikor vem, imajo v vseh vrtcih prakso, da otrokom v skupini predstavijo figuro, lutko, skratka eno reč, ki bi ji opazovalec lahko rekel “virtualni prijateljček”. Ker dajem v tem blogu vsem po vrsti partizanska imena, tudi prijateljčku ne bom rekel Bine, ampak bom rekel, da gre za Umazanca. To reč mulci čez teden vlačijo gor in dol, za vikend pa enemu pripade čast, da jo zvleče domov.

Naš Muki je prišel na vrsto prejšnji petek. “Kva pa je to za ena pošast?” sem napadel varuško, medtem ko se je Lubica, ki je tokrat prišla z menoj po malega, z eno roko že držala za glavo, z drugo pa mi je osramočeno hotela zapreti gofljo. Varuška, prijazna punca, me je le rahlo karajoče pogledala in rekla: “To je Umazanec, z vami gre domov.”

Pajade. In kaj naj z njim? Moj Muki ima v postelji že Medveda, Mucka, Zajčka, Pikota in Cucka, v kopalnici pa še Tigra in Medveda s Tajske. Poleg tega hodi po bajti kosmati Čombe (resničen, živ organizem). Kaj naj delam s še eno polmetrsko, hm, pošastjo?

Morda rabi kak otrok Umazanca, da s kom naveže pristen stik, ampak mi to raje počnemo z drugimi malčki. Na obisk k Mukiju sta pribremzali mala in velika Štrumfeta (sestrični) in bajta se je v petek zvečer menda kar tresla (naj pojasnim “menda”: z dvema pijandurama sem bil na hokeju na senčni strani Alp). V soboto je mali že zbolel in se z Umazancem nismo ukvarjali, če izvzamem Lubičino skrb za higieno. Lutko je hotela oprati v vaš-mašini, pa sem protestiral. Si predstavljate, da bi Umazanec razpadel in bi postala midva znana v vrtcu kot njegova morilca?

Kakorkoli že, glavna - in, če mene vprašate edina - finta Umazanca je, da paše k njemu zvezek. V ta zvezek potem starši napišejo, kaj vse je Umazanec delal čez vikend. Skratka, še ena priložnost, da starši tekmujejo. Eni peljejo Umazanca za vikend na morje, drugi pripoved ilustrirajo, tretji okrasijo poročilo z rožicami. Mi smo bili na vrsti recimo deseti, opazil sem pa en sam razumen vtis (od mame, ki se mi je že prej zdela najbolj normalna v tistem kurniku, ki sem ga spoznal na roditeljskem sestanku). Nekaj v stilu “mami in oči sta šla na morje, Umazanec pa k babici”. Fair enough.

Pri nas sem se jaz potem zgrudil za mizo, prebral druge abotnosti in napisal s svojim čitljivim rokopisom nekaj za silo prijaznega. Pozoren bralec bo v mojih vrsticah našel kak ščepec pikrosti in cinizma, ampak generalno gledano nisem šel predaleč. Upam, da je Lubica ponosna: ko sem se javil, da bom jaz poročal o visokem obisku, se je namreč kar malce ustrašila, da bom spravil skupaj kako sranje (recimo nekaj v slogu tega vpisa).

• Obrok: avtomat je prazen, katastrofa
• Mukijev izraz: “Jesenice so pra …” - priznam, pomagal sem mu pri izgovorjavi)
• Stvar, ki je ne razumem: kdo je Indira (povsod so plakati za “koncert leta”)
• Kdo mi gre na živce? luzerji z volitev in KAC (na ku**c)

 

Z mularijo je križ. Vse, kar meri v višino ali dolžino manj kot meter, me zadnje čase iz ljubega miru (ljubeče, tako rekoč) grize - zadnji me je v brado včeraj šavsnil kosmati Čombe. Tudi packarije, ki so na sporedu po novem, zbujajo ob jasnem občutku ponosa in zadovoljstva strah - hudiča, kakšne bodo jutri naše lepe, doslej bele stene?

Križ pa je tudi z jezikom. Muki govori kot navit in na njegov besedni zaklad sem kar ponosen (veeeliko - ogromno? - besed, še nič kletvic), ampak pri dešifriranju je še vedno kriza. Težko bi rekel, da mulc pogrkuje, ker “r” ponavadi kar izpusti, včasih pa mu jo zagode tudi stavčna skladnja.

Ampak tako je življenje le še bolj zabavno. Včeraj je recimo v avtu razložil tole: “Muki šel z babico dedijem v Kamnik. Na Žale! Stric zbolel bil. Poškropili strica!” Ker nama je z Lubico jasno obvisela čeljust, sva rabila ene tri ponovitve, preden nama je kapnilo, o čem mali govori. “Ti, poslušaj, meni se zdi, da tega strica ni več z nami,” je bil moj modri komentar.

Reč sva preverila in res je bilo takole: tast in tašča, torej Čuk in Sovica, sta šla kropit enega pokojnika. Mali ni trpel, ker sta šla v vežico vsak zase in je medtem nanj ves čas v avtu pazil drugi član familije. Je pa skapiral, da se nekaj dogaja, in naredil obnovo. Mimogrede, črna fana na hiši ni visela. Ko sva Sovico vprašala, kdo je umrl, je rabila kakih pet minut, preden se je spomnila imena pokojnika. Domnevam, da je šlo torej bolj za vljudnostno gesto.

• Obrok: banana
• Mukijev izraz: brezvezno (up. “Ta traktor je brezvezen.”)
• Stvar, ki je ne razumem: kako lahko dobiš 8 golov v 90 minutah?
• Kdo mi gre na živce? običajni osumljenci: Rupel, Zahovič, nič pretresljivega

Ja, kategorije so spremenjene.

 

Nazadnje sem si najbrž zataknil majico za hlače in potegnil kavbojke visoko čez pas, ko so Depeche Mode prepevali Just Can’t Get Enough (enkrat v drugem razredu osnovne, torej). No, ta teden sem se že dvakrat našemil tako pražnje (čez sem seveda zvlekel jakno, da se stilska preobrazba ne vidi) in tako urejen odšibal po opravkih.

Hm, odšibal? Popravek: odvlekel sem se kot crknjena krava. Ker sem zadnje čase tipkal kot blesav (eden od fušev prejšnjega meseca se je ustavil pri 109.843 znakih s presledki) in premetaval mladička, me je namreč kot kako staro kljuse za vikend užgalo v križu. Recept za ozdravitev seveda poznam: v ponedeljek sem šel na hokej in se po dveh urah intenzivne igre počutil kot prerojen - dokler se nisem čez pol ure ohladil in ugotovil, da sem gibčen približno toliko kot plastični okostnjak v naravoslovnem muzeju.

Po 36 urah trpljenja me je rešila moja zlata maserka (naslova ne dam, ker že tako komaj dobim termin) in me spravila v vsaj približno spodobno formo. Prevod: za silo lahko hodim, o kakšni resnejši fizični dejavnosti pa seveda ni niti govora.

No ja, pa vsaj vem, kako se počutijo starejši ljudje - ampak jaz bom jutri spet okej, ti, če si po naključju starejši bralec, pa ne. Hovk.

• Zadnji obrok: morda bi bil boljše volje, če bi šel na kosilo // Zadnji Google: copperfield // Zadnji YouTube: pozabil // Zadnji oddan tekst: razkrita vsebina ene raztegnjene serije // Odštevanje: dva dni do vikenda //: Oklepaji v vpisu: 3

 

Ko greva s tamalim v trgovino (Mercator, če že morate vedeti, ker je pač najbližji), mu kupim žemljico. Včasih nažica še vodo, avtomobilčkom in podobni plastični šari pa se za zdaj uspešno izogibam. To ne pomeni, da jih ne greva gledat. Nasprotno, najprej jo mahneva k igračam, se tam parkirava in potem podrobno pogledava, kaj je na policah (bolj malo, veliko je kitajskih jajc, robe pa ne filajo prav ažurno). “Oči, pokaži tistega!” (Ubogam.) “Pa še tistega! In tistega!” In v tem slogu, dokler ne pogledava 5-6 avtov, pokomentirava, kako dobri so, in se nato spokava. Mali se je navadil, da avte le pogleda, ampak na sumu ga imam, da bo vsak hip udaril na plan z žicanjem v štacuni.

Doma je že začel. Ko sem mu včeraj povedal, da greva danes na obisk k ljubljanski babici, je najprej z nasmehom rekel: “Kaj bo dala babi? Avtomobilčka!” - “Ne, Muki, babi ti bo dala kakšno mandarino,” sem hitro ukrepal, a z odgovorom ni bil čisto zadovoljen.

Svoje zahteve - kje hudiča se je mulc zaljubil v avte in kamione, ko pa sem jaz kot otrok nabijal le žogo? - izraža zelo jasno. Najin jutranji pogovor - pred vrtcem sva si vzela ekstra čas za poleževanje, ker Lubice ni - je potekal takole:

Jest: »Mucek, kje je mami?«
Mali: »V Londonu v službi. Bo pr’nesla gasilca.«
J: »Kakšnega gasilca?«
M: »Za Mukija.
J: »U, nobel.«
M: »No-bel.«
J: »A se veseliš?«
M: »Jaaaa! Muki bo lupčka dal mamici, bo pr’nesla gasilca.«

Kaj naj naredim? Se režim, mu dam dve po riti ali začnem maratonsko predavanje o tem, da materializem ni vrednota, ampak satanski greh? Pih, ta vzgoja - nikoli ni nič prav.

• Zadnji obrok: jabolko (neverjetno, zdrava hrana!) // Zadnji Google: kylie white diamond // Zadnji YouTube: rugby england france // Zadnji oddan tekst: ubadam se z enim fajn intervjujem // Odštevanje: dve uri, pa po malega v vrtec //: Oklepaji v vpisu: 3

 

3. oktober (predvčerajšnjim, sem pač len in počasen) nima posebnega pomena v koledarju (Wikipedia ne omenja nobenega velikega praznika), zato bi morda izkoristil priložnost in ga poimenoval dan izjav za poscat.

Najprej so me že zjutraj na radiu razveselili vrli cvetličarji, ki se pripravljajo na rop leta, 1. november. Tisti lopovi z britofa, pri katerih so cene že tako navite, so se domislili slogana, ki mora seči v srce še tako zakrknjenemu škrtuhu, ki se mu žvižga za pokojno žlahto. Reklamo obnavljam po spominu, ne garantiram, da 100% natančno: “Bla bla bla, bla bla bla. Cvetje ve, kdo pogreša,” žgoli glas v reklami. Ma j***te se, cvetje ve en drek, vem pa jaz, da bom šel na Žale s svečko brez plastične kante in da ne bom kupil ne cvetja, ne sladkorne pene / pleskavice / helijevega balona - skratka sranja, ki ga kot na semenj navlečejo pred pokopališče okrog 1.11.

Gremo naprej. Mladinec, ki si je v nedeljo priigral prvo konkretno plavico v življenju s spektakularnim trkom v mizo (kri ni špricala, ima pa mali zdaj vsak dan drugačno maskaro), preseneča z vedno boljšimi domislicami. Svoji materi je tako ob serviranju večerje v sredo odgovoril tisto, kar bi ji jaz, če bi si upal (kdo bo pa jedel polnozrnat mlečni riž, lepo prosim?): “Mami, ne bom jedel. Vrži v kanto!”

Ko je šel mali junak spat, sem se spravil gledat Kmetijo. Ponavadi ne mešam posla in vpisov na temu blogu, zato upam, da mi bralka s Pop TV ne bo zamerila, če napišem, da Kmetije ne bom več gledal. Vzrok ni tisti kmet, ki je v resnici kmet, ampak “kmet”, ki je z razneženim glasom skoraj smrkal pred kamero (spet obnavljam po spominu): “Res se veselimo naše krave, zelo jo pogrešamo.” Opomba, to ni kaka sirotica, ki bi jo kmetje vzgajali namesto mame, ampak pač kar ena krava, ki je še niso niti videli in ki bo najbrž stala v štali, dokler je ne bodo predelali v šnicle.

S Kmetije sem potem za češnjico na torti skočil še na fuzbal na TV3. Tam je Gliha pokomentiral gol Škotov v 89. minuti tekme Celtic-Milan z besedami, vrednimi kakega nadškofa ali pa vsaj bumbarja Zlatka Zahoviča: “Mi nekaj obračamo, bog pa na koncu obrne.” No, Bog/bog, če že obstaja, definitivno ne gleda fuzbala. Če bi ga, bi v Dido v sredo zvečer usekala strela. Ne, kurji tat, blefer, duhovni brat Pippa Inzaghija ni dal po tekmi nobene izjave. Upam, da ni več v nezavesti, revež.

• Zadnji obrok: hm, še nič // Zadnji Google: alisher usmanov // Zadnji YouTube: dida (glej zgoraj) // Zadnji oddan tekst: nekaj o Lost // Odštevanje: vikend, pridi! // Število oklepajev v vpisu: 5

 

S politiko se - da ne bi koga stisnilo pri srcu - v naši bajti praktično ne ukvarjamo. Če mi verjamete ali ne, ne vem niti tega, koga bo (bi?) mati mojega otroka volila na predsedniških volitvah. Domnevam, da se tudi njej ne sanja, koga bi izbral jaz, če bi že šel v tisto šolo (pa ne bom, vsaj v prvem krogu ne), v kateri je najino volišče.

Še manj se sanja o politiki malemu, logično. Sicer pa mulc pri dveh letih tudi nima razvitega smisla za politično korektnost (ali kakorkoli se že po slovensko reče temu, da ne zmerjaš ljudi, ki so videti ali slišati drugačni ali se drugače vedejo), kar bom ilustriral z naslednjim primerom. Stali smo na Cankarjevi in z velikim navdušenjem sem si ogledoval potopne stebričke (to je strokoven izraz, če se ne motim). Svojega navdušenja nad tem, da dežurni kmetje pravi mestni frajerji ne bodo mogli več parkirati meter od Name in Joeja Penasa, še nisem do konca ubesedil in izdavil, ko je mimo že pribrzela predsedniška kandidatka. In še preden sem lahko karkoli komentiral, je mali s tistim svojim nedolžno-navdušenim izrazom na obrazu vzkliknil: “Mami, glej, sesalec!”

Eleni se opravičujem, ker jo je moj mali (domnevam) zamenjal z Nunujem iz Telebajskov, in ji sporočam, da mu bom ob priliki pojasnil, kdo je in kaj dela (Elena, ne Nunu). Obenem ji sporočam, da jo bom obravnaval enakopravno kot vse druge kandidate: če jo bom videl na TV, bom preklopil na najbližji fuzbal, pa tudi glasu ji - tako kot drugim - ne bom dal.

P.S. Tole je dilema, ki je sam ne znam razvozlati: dragi bralec, ali je politično nekorektno, če pripomnim, da ima Pečaričeva podoben glas kot pevka iz skupine Patetico?

• Zadnji obrok: bobi palčke, katastrofa // Zadnji Google: tunnel vision book // Zadnji YouTube: michael mifsud sinks man utd // Zadnji oddan tekst: priprave za en “reality” // Odštevanje: 6 ur do pira s pacienti // Število oklepajev v vpisu: 6

 

Reklame (kakorkoli se jim že danes učeno reče) za novi dnevnik, brezplačni Žurnal24, mi niso posebej všeč. Kup nekakšnih japijev pozira z notesniki, zraven pa so sporočila v slogu “Ne pustimo se kupiti”. Pajade. Tale, da je brezplačnik namenjen poslovnežem, ki rabijo zanesljive in neodvisne informacije, se mi zdi rahlo privlečena za lase. Prvič, kje bo japi svoj papirnati primerek (če ga rabi) dobil? Na svoji avtobusni postaji, na ljubljanskem metroju? Hmmm. Svoj papirnati izvod sem si danes - za probo, da ga vidim od blizu - sprintal z interneta, ker na vsej poti do službe iz avta nisem videl nobene kište, iz katere bi lahko cajteng vzel. Bo pa, citiram spletno stran, “po štirih tednih dosegljiv v vseh 20 urbanih središčih države”. Ljubljana, Maribor  … hm, Celje, Kranj, Koper, aaa, na pomoč, Novo mesto, Murska Sobota … jebemumiša, kje jih je še 13? Železniki, Piran, Goričko, Kamnik???

Drugič, ste prepričani, da ste zadeli svojo ciljno publiko? Ali pa da ste z oglasi zadeli ciljno publiko? Kaj pa vem, na prvi strani je tekst o Modrem varčevanju (temo so v Financah recimo obdelali junija), zraven napoved zgodbe o tem, da je bil Rašo kaznovan po eni od tekem EP v košarki (ojej, kdaj smo se že pogovarjali o košarki?), zgoraj pa Severina razlaga, da bi bila “super tajnica, lahko pa bi bila tudi čistilka”. No, tole zadnje se mi zdi že bolj tema za brezplačen dnevnik. Sploh sem mislil, da bo rahlo rumenih zgodb in “državljanskega novinarstva” (slabe kamuflaže za to, da žicaš za fotke, posnete s telefonom, in jih mizerno plačaš bralcu) več. Precej bližje kot naslovka je takemu “direktnemu” časnikarstvu recimo stran 4, na kateri se bohoti pesniški naslov “Ker Rog je preplačala, se zdaj bolj grenko bo smejala” (Vika, namreč).

Ah, dovolj o vsebini. Pravzaprav sem hotel napisati, da me moti trditev “ne pustimo se kupiti”, smo free (brezplačni) in free (neodvisni). Po moji logiki je lahko bolj neodvisen cajteng, ki ga vsak dan kupi nekaj deset tisoč ljudi (to je pač nekaj deset tisoč evrov prihodka), kot pa tisti, ki živi izključno od oglaševalcev. Politike tako ne berem, kdo si upa več povedati o grehih potencialnih plačnikov oglasnega prostora, je pa tule seveda drugo vprašanje.

Dejstvo pa je, da smo ljudje podkupljivi. Moj mulec, recimo, se je pustil kupiti staremu stricu. Stric, ki se - med nami, nobenemu povedat - po moje malo prepogosto vede kot ena napihnjena žaba, si na vse načine trudi navdušiti malega, čeprav napačno izgovarja njegovo ime (stric mulčevega, ne obratno). Končno se je Lubičin stric (saj ste že uganili, da ne pljuvam po svoji žlahti, ne?) domislil prave. Predvčerajšnjim sem prišel domov, mali pa je kar plezal po njem in se stiskal, kot bi našel pogrešanega biološkega očeta. Razlog je ležal na mizi: 20 mini avtomobilčkov v veeeliki škatli.

Ampak če te kdo kupi, to ne pomeni, da si mu zvest. Mali je namreč nekaj ur pozneje na račun svojega dobrotnika že veselo metal skupaj običajno žaljive rime. (Naredil bom izjemo in tule uporabil pravo ime: Muki kliče starega Stanko Bananko. Nekaj imata pri tem mulčeva mati in stric, ki jima gre SB včasih na živce.) Striček bo moral prihodnjič, ko bo hotel kak objem, torej prej spet v štacuno.

Domnevam, da bo podobno z “nekupljivim” časopisom. Če bodo dajali bralcu dovolj (branja, daril, nagrad), ga bo kdo bral, sicer pa bo treba cajtenge v mraku metati v kanto in oglaševalcem še naprej razlagati, da je “naklada razgrabljena”. Od oglasov bo treba živeti, oglase bo treba prodajati. Da se bo treba oglaševalcem prodajati, pa si že ne upam več trditi, kljub temu, da ne pomnim, kdaj sem zadnjič slišal za oglaševalca, ki bi dal oglas zato, ker mu je medij všeč, ne pa zato, ker bi si obetal prijazno pisanje …

• Zadnji obrok: mnjam, Kinder Bueno + piksna kokakole // Zadnji Google: kiefer sutherland // Zadnji YouTube: tisti dolgočasni elektrošok med predavanjem j. kerryja // Zadnji oddan tekst: en prevod in kupček fotk za naprej // Odštevanje: še malo pa k frizerju // Število oklepajev v vpisu: 13, tu mač

 

Razlogov za skok na morje je bilo ta vikend vsaj 25, kolikor je (v Celzijih) nameril termometer v soboto dopoldne. Toliko jih sam sicer ta hip ne morem zmetati na kup, ker imam možgane na off, dela pa še preveč. Sem si pa ob soncu zapomnil še gradbišče starega hotela Palace (za Mukija, ki je nor na bagerje, ima bajta nebeško podobo zdaj, ko je še nedokončana), brezvetrje in kavico v kratkih rokavih ob devetih zjutraj v pajzlju, v katerem ponavadi razsajajo mulci (prehitel sem gužvo, naš mali pa je medtem še zajtrkoval z mamo na drugi lokaciji) ter ribe in drugo imenitno hrano v Strunjanu, čeprav je Muki med kosilom raje poziral kot obedoval.
Tudi pleh godba v nedeljo zjutraj ni bila slaba. Nažigali so celo tisto melodijo - tule sem našel vzorec -, ki se je najbrž še kdo spomni iz špice Smogovcev - tistemu, ki me lahko glasbeno podkuje in me razsvetli s podatkom, za katero skladbo gre, bom večno hvaležen.
Dejstvo, da je mulc na sprehodu spet zelo hitro obupal nad hojo, majku mu, pa bom v maniri ljubečega očeta hitro pozabil.

• Zadnji obrok: danes še čisto nič // Zadnji Google: pierre dagenais // Zadnji YouTube: petelini iz EBEL // Zadnji oddan tekst: še en reality šov // Odštevanje: 5 minut do malice // Število oklepajev v vpisu: 3

 

Zadnjič sem reševal nekakšen test, s katerim pogruntaš, kako se odzivaš na konflikte. Zelo pričakovano mi je šablona pokazala, kar tako že vem: da sem prepirljivec. Mi je kar malo nerodno, in najbrž bi moral biti tiho, pa seveda ne bom. Raje bom dodal: “No, a sem vam rekel?!”

Da ne bi kot pokvarjena plata po spodrsljajih Slovenije tulil v isti rog z vsemi razočaranci, sem se pred slabim tednom, po 5 zmagah Slovenije v ravno toliko tekmah, spravil naškljocat vpis Slovenija bo izgubila. Poučen z dolgoletnimi izkušnjami sem hotel le vnaprej povedati, da ne verjamem v uspeh slovenske košarkarske reprezentance. V nasprotju z evforiki, ki sem jim pritisk dvigne za 100%, ko začne kakšno naše moštvo malo zmagovati, sem raje zaupal dosedanjim izkušnjam.
Odziv: 2.175 različnih obiskovalcev je povprečno porabilo 9:48 minute za branje (vir: Google Analytics) teksta, v katerem sem med drugim omenjal trio s klopce, Papaloukasa in Pipana. No ja, vsaj delček bralstva je nekaj časa namenil tudi komentiranju. Tako sem med drugim izvedel, da “nimam pojma o basketu”, da sem “tipični Slovencelj”, da “ne vem, kaj bi napisal ob čiku in kavi”. Najbrž bi moral danes dostojanstveno molčati in si misliti svoje. Pa ne bom. Zelo rad bi se poimensko zahvalil vsem za mnenje, a bi bil seznam predolg, pa tudi anonimce, ki so pisarili večkrat pod različnim imenom, bi potem težko popredalčkal.

Zato bom strnil svoje vtise takole: “No, kdo je zdaj budala, ki nima pojma o košarki?”

P.S. Mi je pa kar malo odleglo, ko so naši včeraj premagali Francoze. Prvič zato, ker so si vsaj sedmo mesto zaslužili (a sem morda rekel, da jim ne privoščim uspeha - rekel sem le, da jim ne bo uspelo - in jim ni), drugič pa zato, da me ne bi kdo razglasil za čarovnico in me dal zažgati na grmadi, ker sem tako zadel z napovedmi.

• Zadnji obrok: kokakola // Zadnji Google: JR Holden // Zadnji YouTube: Adebayor // Zadnji oddan tekst: intervju z enim Škotom // Odštevanje: tri ure do hokeja // Število oklepajev v vpisu: 2

Tako, hovk. Prihodnjič pa zares o mulcu - o košarki pa nič do naslednje vojne.