Prav hecno je, kako človek včasih mimogrede ugotovi, od kod izvira kaka beseda ali fraza. V domači kopalnici sem recimo včeraj prvič v živo, hm, videl občutil zavohal, kaj je športni duh.

Takole: mladiček je star dve leti in pol in razen tega, da je za Olimpijo (in Arsenal, ampak tega drugega pa res še ne ve) , se mu ne sanja prav veliko o športu. Okej, na teveju loči hokej in fuzbal (smučanja in basketa mu ne kažemo, da se mu ne bo šport zaradi porazov priskutil), ampak čez žogo se za zdaj bolj spotika, z odžagano hokejsko palico pa tolče po ploščicah in ne po paku. Ja, in če se le da, se vozi po dnevni z motorjem na baterije in ne s skoraj-kolesom.

Raje se igra z lego kockami in s tovornjaki in tudi meni se do včeraj ni zdelo, da ga vzgajam v športnem duhu. Potem sem pa po celi večnosti nahecal Lubico, da mi je dala prat hokejske cunje. Rolerje in rokavice sem previdno odnesel v sušilnico, drese sem zbasal v vašmašino pri tašči, hlače in podhlače (temu težko rečem kur*obran, ker brani tudi rit in boke, a ne?) pa je tja iz usmiljenja stlačila moja boljša polovica. Mašina je hudiča oprala, nato pa sem ga dal sušit na “lojtro” v najini kopalnici. Kljub temu, da so bile (pod)hlače ravnokar oprane, niso zadišale po kakem pervolu ali silanu. Ne, športni duh, kot smo ugotovili pozneje, ko se je Muki kopal v banji, smrdi. Vsaj tisti duh v moji hokejski opremi ima močan, izrazit vonj po gnilobi, švicu in postanosti.

Moj mali bi rekel: “Smrdi k’ kuga.”

  • Obrok: lakota
  • Mukijev izraz: “Rajš’ ne bi šel v vrtec.” (ahhh, ne mara scat na vrtičkarskem veceju)
  • Stvar, ki je ne razumem: kako pregnati smrad iz hokejske opreme? (luftanje, pranje in sušenje ne nucajo)
  • Kaj mi gre na živce? ponedeljkova dežurstva
  • Share/Bookmark
 

In kakšni so bili vaši prazniki? Hm, po skoraj dveh tednih bolj ali manj intenzivnega lenarjenja moram na pomoč poklicati svoj žepni fotoaparat, se popraskati po glavi in se spomniti kakega utrinka.

Torej (ne nujno politično in moralno korektno, urejeno po pomenu ali kronološko): Olimpija je nabila Jesenice, maček s predolgimi kremplji je nabil mene, naš mali pa bi nabil bratca, če bi ga po naključju dobil (komentar na obisk 6-mesečnega mladička s Švedske: “Muki bo Dabidu glavo odžagal pa reku bejž!”). TV program, kolikor ga je že bilo v teh dneh (HTV je med drugim v paketu uspešnic predvajal Casino Royale, Pop pa Vonj po ženski – morda bi morali Hrvati razglasiti televizijsko cono in se razširiti k nam po luftu, ne pa po vodi?) je bil katastrofalen, Lubica je še drugič zaspala pri uvodnih prizorih Little Miss Sunshine na devedeju (in jaz sem še drugič sam zelo užival prve pol ure – potem ko deda umre, se stvari zame obrnejo malce preveč v predvidljive vode), zato pa je ostala budna do konca praznično lahkotnega Hrestača (ugotovitve: “hudič je imel velika jajca”, “najlepša balerina je bila tista s krono, na kateri so utripale lučke” – in jaz jih bom slišal, ker spet jemljem stvari iz konteksta in jih prikazujem v popačeni luči).

Še kratek komentar k pripeti fotki (ta je informativne narave in nima umetniške vrednosti, vem): Stric Tomaž je najboljši Božiček (1), mehurčki so kul (sprehodi v kul vremenu pa ne, 2), Lego rules (3), snemanje novega pacientskega koledarja je uspelo (ne, to NISEM jaz, 4), na srečo je ostalo pri besednih grožnjah (David je kjut, 5), silvestrovalo se je do pol enih (“nisem zaspan, samo zeham” press, 6).

  • Share/Bookmark
 

Pornič z vsebino?

20.12.2007

Življenje decembra je noro. Če nima zabave eden, jo ima drugi (druga). Lubica ga je biksala v torek (oba pozabila, kje), četrtek (sindikalec), sobota (babnice), nedelja (žur doma), včeraj, ko se je ljubko postarala na okroglih 33, pa je letom primerno omagala. Saj ne, da bi se pritoževal, saj tudi mene tačke ne nosijo najbolj živahno naokrog, čeprav se moja sezona šele začne. Danes sindikalec, prihodnji teden pa pacienti in prosto po programu do bridkega konca …

Pri vsem tem ponočevanju bi človek res rabil kako noč spanja. V ponedeljek sem zato po zadnji hokejski rekreaciji v tem letu ob pol dveh prav potihem pribremzal domov. Prej sem spil 5 kokakol in šele pri šanku za lahko noč rekreativno spil en viski in mislil sem si, da se bom vsaj malo naspal … No, potem so se pa šoki kar vrstili. Najprej me je v zakonski postelji žena kljub izrecni prepovedi pričakala z dvema dedcema. Eden je sicer kastriran in kosmat po vsem telesu (in ima štiri tace), drugi pa meri slab meter in je trinajst let in pol premlad, da bi naredil otroka, tudi če bi spal pri kaki Spearsovi. Mačka sem še nekako prestavil, mali pa je šel v svojo tamalo posteljo bolj ogorčen. Ležanje v taveliki si je prislužil s tuljenjem, ampak ker imam trdo očetovsko srce, sem mladička okrog dveh le izselil.

A upanje, da bom potem mirno zaspal, se je izjalovilo. Nespečna Lubica me je zasipala z modrimi vprašanji, katerih krona je bilo tole – iz ljubega miru, lepo prosim, jaz sem kot ne-seks-objekt že ves zbutan od hokeja ležal v nizkem štartu za smrčanje. “Ti, a misliš, da obstajajo porniči z vsebino, taki, da ne bi bilo samo seksa?” – “A misliš taki, da bi recimo glavnemu junaku spotoma umrla mama, ali kaj?” sem tečno zagodrnjal in dodal, da ne bom odgovarjal na vprašanja do jutra. Zjutraj sem pomislil, da je Lubica morda mislila na pornič brez srečnega konca, ampak debata je dotlej že zamrla. Pih.

Takole, dovolj do praznikov. Svojemu edinemu bralcu sporočam, da bo dobil voščilnico v nabiralnik, tistim trem bralkam, ki jih še ne poznam, pa želim vse najlepše. Sitnobam, ki bi rade pustile kako zlobno sporočilo, pa z Greyjevo pomočjo pošiljam tole: “Dedka Mraza ni, za vas mi dol visi. Srečno 2008.”

  • Obrok: tečem na ribice in deci (?) vina
  • Mukijev izraz: “Božiček je kozliček.” (with a little help from his loving dad)
  • Stvar, ki je ne razumem: kolikokrat lahko zavrtiš Thank God It’s Christmas in Last Christmas v enem dnevu radijskega programa? Tisočkrat? (še vedno pa me razveseli Driving Home For Christmas, resno).
  • Kaj mi gre na živce? Glavobol (Danes zvečer imamo sindikalca. Tole je pogled v temačno jutrišnje jutro.)
  • Share/Bookmark
 

Prva runda daril

7.12.2007

Prvi letošnji veselodecembrski večer daril je za nami. Mucka sva, kot se (ne) spodobi, indoktrinirala z vsemi klišejskimi fintami. “Napisal” je pismo Miklavžu, ta pa ga je z mojo nesebično pomočjo “odnesel” z okenske police in nato z Lubičino nesebično pomočjo prinesel žakeljček za spanje, sadje, čokolado in zmagovalca večera, Legov buldožer.

Ampak, porkaduš, tega, ali Miklavž sploh rabi pisma li prinese svoje sadje in druge ljubke drobnarije kar avtomatsko, sploh ne vem. Očitno nisem bil vzgojen v primernem duhu … kar nas pripelje do večnega družinskega kamna spotike.

Lubica je prepričana, da ji enkrat nisem dal nič za Miklavža. Problem je v tem, da je morda to celo res, a gre za mučni dogodek izpred slabega desetletja in posledico tega, da je pri nas nastopal zgolj dedek Mraz in še nisem bil ustrezno izšolan. Kakorkoli že, vsako leto slišim isto zgodbo: “Predlani sem jokala, ker nisem nič dobila.”

Ah, drek, potem ko pojasnim, da sem “predlani” jokal kvečjemu jaz, medtem ko sem kupoval (namesto da bi probal z macolo) kamenčke (za darilni paket Miklavž/rojstni dan/Božiček/dedek Mraz) na Mestnem trgu, se “predlani” ponavadi spremeni v “lani”. Jebemumiša, lani tak čas smo se greli na tajski plaži, ne pa čakali na darila, hudiča!

Kakorkoli že, lekcija deluje in zdaj vsako leto pridno romam na pohod že v začetku meseca. Za arhiv: “nič mi nisi prinesel 2007.” sestavljajo štumfki, pomaranča, čokolada in karti za Hrestača.

  • Obrok: en ubogi sendvič
  • Mukijev izraz: “Baby Center.” (for very obvious reasons)
  • Stvar, ki je ne razumem: vse mi je jasno, saj je petek ;)
  • Kdo mi gre na živce? Evroliga: tako obupnega nasprotnika pa še ne
  • Share/Bookmark
 

Kva, kva, kva!

3.12.2007

Očetovstvo je polno drobnih presenečenj. Razlogov za ponos imaš cel kup, priložnosti za drobne hudobije, ki bi jih pedanten kritik zaman iskal v debelem kupu knjig z nasveti v slogu “kako vzgojiti genija”, pa tudi. Teh bukel ne berem, kar pa je tako najbrž že jasno.

En moj nekdanji prijatelj (še danes mi je žal, da v njegovem lokalu nismo vrgli fliperja po štengah v klet) je govoril, da bo otroka vse naučil kontra. “Kazal mu bom mačka, pa bom govoril, da je to pes,” se je šopiril. Takim ljudem bi bilo treba prepovedati imeti otroke, ne?

No, recimo, da si jaz dovolim le drobna odstopanja od polikanega, skoraj bogaboječega vzgojnega vedenja. Mulcu sem, kot sem se že hvalil, začel vcepljati v bučo prve informacije o tem, kateri so “naši” in kateri “vaši” (glej fusnoto v tem vpisu), sicer pa sem skoraj prepričan, da malega ne učim kozlarij. Ampak pri dveh letih in pol je že namazan z vsemi žavbami, zato strelja tudi bisere, kot so ti spodaj. Ob njih se seveda zabavam in mi ne pade na pamet, da bi malega kaj sekiral.

- “Babi, ne govori neumnosti.” (Potem ko ga je Sovica skušala prepričati, da se na nebu za letalom vidi bela črta, ura pa je bila šest zvečer in zunaj trda tema.)
- “Glej, kako sem ti razmetal igrače. Ne, ne bom jih pospravil, niso moje.” (Pubertetniškemu bratrancu na včerajšnjem svakovem rojstnem dnevu.)
- “Mami je coprnica.” (Tega niti Lubica še ne ve, ampak zadnjič sem ga posnel pri teh ljubečih besedah. Bom pripopal, če bom imel kaj časa za obdelavo tona.)

Ampak pravi biser je mladičkovo žabarsko zavijanje. Ko sva se z Lubico spoznala, se je pritoževala, da sem “en zafnan Lublančan”. Ampak vsaj deset let pridno kvaka tudi sama, zato sva zdaj v dilemi: kdo je naučil malega govoriti po ljubljansko? Zadnji teden se rafali kar vrstijo: “Oči, kva je to?” – “Mami, kva delaš?” – “Božiček, kva boš pr’nesu?” (To zadnje je vprašal figurico, ki žalostno binglja v likalnici, resno.)

Suma sta oprani obe babici – ena govori pristno kamniščino, druga pa kot Štajerka s 40-letnim stažem v Ljubljani nekaj nedoločljivo zmešanega, torej ostaneva starša.

Kva pa vem, kdo je kriv. Ampak sliši se fino.

  • Obrok: ena uboga mandarina
  • Mukijev izraz: “Kva bo prnesu Božiček?”
  • Stvar, ki je ne razumem: zakaj dobi otrok v eni uri 40 stopinj vročine?
  • Kaj mi gre na živce? digitalni termometer
  • Share/Bookmark
 

Kadilci škodljivci

23.11.2007

Pozoren bralec je najbrž že lahko razbral, da se tule namenoma zapletam v otročje (infantilne?) teme in se v velikem loku izogibam življenjsko pomembnim dramam. O politiki ne nameravam razglabljati, s športom pa sem poskusil, a je bil takoj cirkus. Tokrat bom naredil izjemo in se lotil čikov, ker mi kadilci spet dvigujejo pritisk.

Takole, za začetek malo zgodovine: cigaretni dim sem intenzivno žrl 25 let. Potem je moj direktni prednik, primarni generator dima v gospodinjstvu, podlegel zaradi infarkta, kar me ni ravno osrečilo. Nato sem malo manj dima žrl še nadaljnih kolikor-koli-let-že-imam minus 25. Sam nisem nikoli prižgal cigarete. Nikoli, tudi probal nisem, prisežem, pa me tudi ne mika.

V dimu sem bil vsepovsod: doma, v avtu, vseh pajzljih (ja, alkohol sem že probal, hvala za vprašanje, nisem Sveti Peter), v katere sem hodil, in na primer v hali Tivoli, v kateri se včasih po prvi tretjini hokeja sploh ni več videlo na drugi konec. Lokalov, v katerih so v zadnjih letih posmehljivo postavljali kartončke “miza za nekadilce” v kak zanikrn kot, sploh ne bom omenjal.

Skratka, tretjina stoletja žrtja dima, ki ga nisem generiral, se mi zdi zadosti dolga doba, da sem lahko zdaj kako leto antikadilski fašist. Kadilci, odj***te mi s poti. Poln k***c imam vašega tarnanja. Sodelavka mi pride vsak dan obupano tožit, da “res mora dol, ker ji ta zakon ne dovoli kaditi na hodniku”. Pa kaj potem. Oblecite puhovke, pojdite kadit pred vrata, v klet ali na balkon. Zakaj pričakujete, da vas bom razumel, če se je vam fučkalo zame toliko časa? A je mene kdo kdaj vprašal “poslušaj, fantek, te moti, če ti prižgem čik tule v glavo, medtem ko gledaš tekmo”? Je kdo rekel “oprosti, vem da ti bo jakna smrdela do nezavesti”?

Da se ne bomo razumeli narobe: ne mislim moralizirati o zdravju. Ne bom umrl od vaših čikov in v familiji mi nihče več ne bo umrl zaradi dima, ker ne kadimo.

Ne čutim pa nobene odgovornosti, da bi moral vohati vas in vaš smrad. In ne, ne mislim se vam umikati, tudi jaz grem rad v lokale in ne mislim piti kofeta v kaki slaščičarni, zato da boste vi lahko okupirali vse ljubke barčke na dobrih lokacijah.
Lokali propadajo? Lepo prosim. Tough shit, bad luck, kaj naj rečem. Nič nisem opazil, da bi kdo zahteval, da moramo vsi začeti kupovati čaje, župe in čigumije, ko so npr. začeli šutirati na cesto zaposlene v Drogi Kolinski (bemti, kaka kombinacija: samo še HK Olimpija Jesenice nam manjka, ko bo kak tajkun združil imperij). Zaradi zapiranja lokalov, domnevno zaradi čikov, bomo pa vsi skočili na noge. Lokali, humanitarne ustanove kulturnega pomena, zibelka svobodnega duha, redni in pošteni davkoplačevalci pa res ne smejo propadati, ne?

Ma fakof, dajte mi mir, da lahko uživam vsaj kak mesec, saj boste tako spet kaj zakuhali in privlekli čike nazaj. Medtem pa si najdite drugo delo, če živite od pijančkov in kofetarjev s cigareto v rokah, ali pa poglejte okrog za kako drugo lokacijo ali drogo, če že rabite zasvojenost. Heroin, anyone?

Lep pozdrav, vaš nestrpni nekadilec.
(Preden se začnete zgražati: če mislite, da je moje življenje eno samo sovraštvo do kadilcev in čikov, bi me morali slišati v kakšnem izbruhu proti pogrkovalcem na radiu, paranoidnim politikom in podobnim spakam.)

  • Obrok: kokakola, legalna droga, zanalašč
  • Mukijev izraz: “Medo Jaka gre k Božičku.”
  • Stvar, ki je ne razumem: komu se je zdel McClaren pametna izbira?
  • Kdo mi gre na živce? em, kadilci mi danes ne dišijo posebej
  • Share/Bookmark
 

Hartmutu Bieberju bi bilo treba postaviti spomenik, pa nima revež niti svojega gesla v Wikipediji. Njegova serija knjig Medo Jaka (mislim, da je Jaka v originalu Bodo) nam imenitno krajša večere pred spanjem – kadar mali raje ne skače po postelji ali se skriva Čombeju.

Zdaj že zacementirana navada, da se Muki očedi in dobi nato za nagrado pred odhodom v svojo posteljo minuto ali deset branja v “taveliki postelji”, prinaša dobro voljo vsem udeležencem. Ta hip je najbolj aktualen Medo Jaka v praznični verziji (v slovenski izdaji). Mali si je že pozorno ogledal izdelavo in pakiranje daril, ampak daleč največji krohot je zbudil pri njem Medov seznam želja. Stavek “Dragi Božiček, prosim, prinesi mi žogo, rdeč skiro, sestrico in piškote.” zbudi vsakič salve smeha.

Mali si najbrž misli, da je Jaka en velik bumbar. Pravilen odgovor, kaj potrebuje fant za darilo, je namreč (prosto po Mukiju, vrstni red je fleksibilen): “Traktor s prikolico, tovornjak, buldožer, bager, kiper-prekucnik.” Včasih se uvrsti na seznam še avtobus, moj predlog, lesena železnica, pa ni deležen večje pozornosti. Še slabše se godi Lubičinemu predlogu, ta hip nepogrešljivemu skoraj biciklu za trendovske starše. Mali je videl leseno verzijo (Sevijevo kopijo) v BTC-ju in je ni niti povohal, čeprav je poleti na Gardi z veseljem zajahal plehovinasto verzijo.

Sestrica? Pajade.

Aja, Božiček seveda ni edini bradonja, ki bo mulca obiskal v naslednjih tednih. Miklavž bo privlekel suho sadje, ubogi dedek Mraz pa se bo tudi moral izkazati – naj ima mali možnost izbire, ne morem ga indoktrinirati pri dveh letih in pol, ne?

  • Obrok: čista ničla
  • Mukijev izraz: “Dedi Čuk ima malega čukca. Muki je čukec.”
  • Stvar, ki je ne razumem: zakaj nismo zmagali že po rednem delu?
  • Kdo mi gre na živce? pih, nihče, sama prijaznost me je
  • Share/Bookmark
 

Domislice iz vrtca

15.11.2007

Muki in Umazanec

Nad vrtcem se doslej nisem posebej pritoževal. Mali je sicer parkrat zbolel, ampak uši in kletvic domov še ni prinesel, tako da je vse okej. No ja, če nam ravno ne vsilijo prijateljčka …

Kolikor vem, imajo v vseh vrtcih prakso, da otrokom v skupini predstavijo figuro, lutko, skratka eno reč, ki bi ji opazovalec lahko rekel “virtualni prijateljček”. Ker dajem v tem blogu vsem po vrsti partizanska imena, tudi prijateljčku ne bom rekel Bine, ampak bom rekel, da gre za Umazanca. To reč mulci čez teden vlačijo gor in dol, za vikend pa enemu pripade čast, da jo zvleče domov.

Naš Muki je prišel na vrsto prejšnji petek. “Kva pa je to za ena pošast?” sem napadel varuško, medtem ko se je Lubica, ki je tokrat prišla z menoj po malega, z eno roko že držala za glavo, z drugo pa mi je osramočeno hotela zapreti gofljo. Varuška, prijazna punca, me je le rahlo karajoče pogledala in rekla: “To je Umazanec, z vami gre domov.”

Pajade. In kaj naj z njim? Moj Muki ima v postelji že Medveda, Mucka, Zajčka, Pikota in Cucka, v kopalnici pa še Tigra in Medveda s Tajske. Poleg tega hodi po bajti kosmati Čombe (resničen, živ organizem). Kaj naj delam s še eno polmetrsko, hm, pošastjo?

Morda rabi kak otrok Umazanca, da s kom naveže pristen stik, ampak mi to raje počnemo z drugimi malčki. Na obisk k Mukiju sta pribremzali mala in velika Štrumfeta (sestrični) in bajta se je v petek zvečer menda kar tresla (naj pojasnim “menda”: z dvema pijandurama sem bil na hokeju na senčni strani Alp). V soboto je mali že zbolel in se z Umazancem nismo ukvarjali, če izvzamem Lubičino skrb za higieno. Lutko je hotela oprati v vaš-mašini, pa sem protestiral. Si predstavljate, da bi Umazanec razpadel in bi postala midva znana v vrtcu kot njegova morilca?

Kakorkoli že, glavna – in, če mene vprašate edina – finta Umazanca je, da paše k njemu zvezek. V ta zvezek potem starši napišejo, kaj vse je Umazanec delal čez vikend. Skratka, še ena priložnost, da starši tekmujejo. Eni peljejo Umazanca za vikend na morje, drugi pripoved ilustrirajo, tretji okrasijo poročilo z rožicami. Mi smo bili na vrsti recimo deseti, opazil sem pa en sam razumen vtis (od mame, ki se mi je že prej zdela najbolj normalna v tistem kurniku, ki sem ga spoznal na roditeljskem sestanku). Nekaj v stilu “mami in oči sta šla na morje, Umazanec pa k babici”. Fair enough.

Pri nas sem se jaz potem zgrudil za mizo, prebral druge abotnosti in napisal s svojim čitljivim rokopisom nekaj za silo prijaznega. Pozoren bralec bo v mojih vrsticah našel kak ščepec pikrosti in cinizma, ampak generalno gledano nisem šel predaleč. Upam, da je Lubica ponosna: ko sem se javil, da bom jaz poročal o visokem obisku, se je namreč kar malce ustrašila, da bom spravil skupaj kako sranje (recimo nekaj v slogu tega vpisa).

  • Obrok: avtomat je prazen, katastrofa
  • Mukijev izraz: “Jesenice so pra …” – priznam, pomagal sem mu pri izgovorjavi)
  • Stvar, ki je ne razumem: kdo je Indira (povsod so plakati za “koncert leta”)
  • Kdo mi gre na živce? luzerji z volitev in KAC (na ku**c)
  • Share/Bookmark
 

Muki barva

Z mularijo je križ. Vse, kar meri v višino ali dolžino manj kot meter, me zadnje čase iz ljubega miru (ljubeče, tako rekoč) grize – zadnji me je v brado včeraj šavsnil kosmati Čombe. Tudi packarije, ki so na sporedu po novem, zbujajo ob jasnem občutku ponosa in zadovoljstva strah – hudiča, kakšne bodo jutri naše lepe, doslej bele stene?

Križ pa je tudi z jezikom. Muki govori kot navit in na njegov besedni zaklad sem kar ponosen (veeeliko – ogromno? – besed, še nič kletvic), ampak pri dešifriranju je še vedno kriza. Težko bi rekel, da mulc pogrkuje, ker “r” ponavadi kar izpusti, včasih pa mu jo zagode tudi stavčna skladnja.

Ampak tako je življenje le še bolj zabavno. Včeraj je recimo v avtu razložil tole: “Muki šel z babico dedijem v Kamnik. Na Žale! Stric zbolel bil. Poškropili strica!” Ker nama je z Lubico jasno obvisela čeljust, sva rabila ene tri ponovitve, preden nama je kapnilo, o čem mali govori. “Ti, poslušaj, meni se zdi, da tega strica ni več z nami,” je bil moj modri komentar.

Reč sva preverila in res je bilo takole: tast in tašča, torej Čuk in Sovica, sta šla kropit enega pokojnika. Mali ni trpel, ker sta šla v vežico vsak zase in je medtem nanj ves čas v avtu pazil drugi član familije. Je pa skapiral, da se nekaj dogaja, in naredil obnovo. Mimogrede, črna fana na hiši ni visela. Ko sva Sovico vprašala, kdo je umrl, je rabila kakih pet minut, preden se je spomnila imena pokojnika. Domnevam, da je šlo torej bolj za vljudnostno gesto.

  • Obrok: banana
  • Mukijev izraz: brezvezno (up. “Ta traktor je brezvezen.”)
  • Stvar, ki je ne razumem: kako lahko dobiš 8 golov v 90 minutah?
  • Kdo mi gre na živce? običajni osumljenci: Rupel, Zahovič, nič pretresljivega

Ja, kategorije so spremenjene.

  • Share/Bookmark
 

Star in polomljen

25.10.2007

Nazadnje sem si najbrž zataknil majico za hlače in potegnil kavbojke visoko čez pas, ko so Depeche Mode prepevali Just Can’t Get Enough (enkrat v drugem razredu osnovne, torej). No, ta teden sem se že dvakrat našemil tako pražnje (čez sem seveda zvlekel jakno, da se stilska preobrazba ne vidi) in tako urejen odšibal po opravkih.

Hm, odšibal? Popravek: odvlekel sem se kot crknjena krava. Ker sem zadnje čase tipkal kot blesav (eden od fušev prejšnjega meseca se je ustavil pri 109.843 znakih s presledki) in premetaval mladička, me je namreč kot kako staro kljuse za vikend užgalo v križu. Recept za ozdravitev seveda poznam: v ponedeljek sem šel na hokej in se po dveh urah intenzivne igre počutil kot prerojen – dokler se nisem čez pol ure ohladil in ugotovil, da sem gibčen približno toliko kot plastični okostnjak v naravoslovnem muzeju.

Po 36 urah trpljenja me je rešila moja zlata maserka (naslova ne dam, ker že tako komaj dobim termin) in me spravila v vsaj približno spodobno formo. Prevod: za silo lahko hodim, o kakšni resnejši fizični dejavnosti pa seveda ni niti govora.

No ja, pa vsaj vem, kako se počutijo starejši ljudje – ampak jaz bom jutri spet okej, ti, če si po naključju starejši bralec, pa ne. Hovk.

  • Zadnji obrok: morda bi bil boljše volje, če bi šel na kosilo // Zadnji Google: copperfield // Zadnji YouTube: pozabil // Zadnji oddan tekst: razkrita vsebina ene raztegnjene serije // Odštevanje: dva dni do vikenda //: Oklepaji v vpisu: 3


  • Share/Bookmark